Kupovanje odpustkov

Evropski odziv je refleks vojne, ne refleksija miru. Krivi so begunci. Krive so posledice, ne vzroki.

Objavljeno
04. februar 2016 19.42
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek

Ne milijoni ne milijarde ne bodo ustavili ljudi, ki bežijo iz najbolj krvavega konflikta našega časa; konfliktu, ki so ga s političnim, ekonomskim in strateškim oportunizmom pomagali širiti tudi tisti, ki so si na »donatorski konferenci« v Londonu kupovali odpustke.

Evropska unija, ki v vodah južnega Cipra meji na Sirijo, se je zganila šele, ko je sirska vojna s kolonami beguncev vstopila na njeno ozemlje. Evropska unija se je »premaknila«, če je temu sploh mogoče tako reči, šele ko se je manipulativni bumerang vrnil v njeno osrčje. S terorističnimi napadi v Parizu, denimo. A evropski odziv je bil refleks vojne, ne refleksija miru. Krivi so bili begunci. Krive so bile posledice, ne vzroki. Tudi londonska konferenca je bila namenjena odpravi posledic, ne vzrokov: zaustavitvi neskončnega tragičnega toka človeštva, ki želi le preživeti.

Za prvi evropski »premik« je moralo miniti pet let. Umreti je moralo 260.000 ljudi. Skoraj pet milijonov jih je moralo zbežati s svojih domov, znotraj opustošene države pa jih je, brez strehe nad glavo, ostalo trinajst milijonov. Od številnih sirskih mest, tudi Homsa, Alepa in nekaterih predelov Damaska, so ostale le še saje in prah. Milijon beguncev – manj kot jih je trenutno v drobnem Libanonu – je po begu iz Sirije moralo še skozi tihotapski, birokratski in ksenofobični pekel moderne Evrope. Namesto da bi Evropa odprla humanitarni koridor in beguncem omogočila, da varno zbežijo iz vojne, jih je potisnila v naročje tihotapcem, Grčiji naročila, naj zgradi taborišča, odgovornost za begunce pa za tri milijarde evrov »prodala« Turčiji.

Evropa se, dobesedno, poskuša odkupiti.

A ne milijoni ne milijarde ne bodo ne rešili ne vrnili človeških življenj.