Kuvertirani odstop

V šahovski igri obstaja možnost, da šahist potezo, ki jo bo povlekel, zapiše na listič in ga spravi v zapečateno kuverto.

Objavljeno
15. julij 2011 21.04
Posodobljeno
16. julij 2011 06.00
Ali Žerdin, Sobotna priloga
Ali Žerdin, Sobotna priloga
Potezo kuvertira. Predsednik državnega zbora Pavel Gantar je na listič napisal odstopno izjavo, jo prebral in sporočil, da bo kuverta z njegovo odstopno izjavo odprta 1. septembra. S koncem počitnic se bo torej konfiguracija slovenskega političnega prostora dodatno zapletla. Gantarjev odstop bo sovpadel z iskanjem kandidatov za polnopravne člane ministrskega kabineta in z zadrego, kako nove člane ministrskega kabineta potrditi v parlamentu, kjer preostanek vladajoče koalicije nima zadostne večine. Ker Gantar po razpadu vladajoče koalicije ni več član parlamentarne večine, je njegov odstop razumljiv. Hkrati pa v nepregledno in nepredvidljivo situacijo vnaša dodatno negotovost. Erozija personalne zasedbe oblastnih organov se namreč iz izvršilne veje oblasti seli v zakonodajno vejo.

Gantar je precej specifičen predsednik parlamenta. Ob koncu osemdesetih je bil član trdega jedra novih družbenih gibanj. Kot sociolog, luciden analitik, publicist in aktivist je bil ena središčnih oseb demokratičnega vrenja. Gibal se je na presečišču akademskega sveta, alternativne kulture in alternativne politike. Vendar leta 1990 ni vstopil v profesionalno politiko, temveč je ostal zvest akademski sferi. Sodeloval je pri demontaži starega režima, ob postavljanju novega ni sodeloval, v profesionalno politiko pa je vstopil v trenutku, ko je tedanji predsednik vlade dr. Drnovšek potreboval ekspertno znanje. Kot prostorski sociolog je prevzel ministrstvo za okolje in prostor. Tudi v tem trenutku Gantar pripada zelo redki podvrsti političnega razreda – sposoben je analitičnega mišljenja. To lastnost je imel prvi predsednik slovenskega parlamenta France Bučar. Drugi predsednik parlamenta Herman Rigelnik je znal oblastni organ spremeniti v učinkovit aparat, a je po dveh letih odstopil. Gantar položaj predsednika državnega zbora zapušča v trenutku, ko je jasno, da nekatere konstrukcijske rešitve, vgrajene v ustavo, močno otežujejo delovanje države. Danes je jasno, da zakonodajni aparat ne more biti učinkovit, ker lahko sprejete zakone povozijo referendumi.

Kaj personalna erozija vrha zakonodajne oblasti pomeni v širšem kontekstu? Zakaj Slavoj Žižek pravi, da danes potrebujemo več države (in s tem polemizira z Janševo tezo, da potrebujemo več domovine)? Država je aparat, ki lahko mediira med konkurenčnimi frakcijami kapitala. Če je bil kapital v ZDA kot središču svetovnega kapitalističnega sistema dolga leta sposoben sam najti rešitve, ki so presegale partikularne interese posamičnih kapitalov (denimo industrijskega, trgovskega ali finančnega kapitala), je na začetku tisočletja, v času vladavine Busha mlajšega, ta sposobnost začela bledeti. Ena od lucidnejših analiz ameriške finančne krize, ki je sprožila globalni domino efekt (avtor je Mark S. Mizruchi), pravi, da je krizo povzročilo prav dejstvo, da se notranji krog ameriške gospodarske elite po letu 2000 ni bil več sposoben obnašati na način, ko bi artikuliral dolgoročni splošni interes kapitala. Namesto dolgoročnega splošnega interesa so prevladali kratkoročni partikularni interesi.

V Evropi je država vlogo mediatorja med konkurenčnimi frakcijami kapitala začela izvajati že sredi 19. stoletja, ob udaru, ki ga je v Franciji izvedel Ludvik Bonaparte. Država je to počela ponekod bolj, drugje manj uspešno in temeljito. Ponekod je znala braniti celo interes delojemalcev.

Kje je tu Slovenija? Slovenija nima gospodarske elite, ki bi bila sama sposobna artikulirati, kaj je dolgoročni splošni interes kapitala. Kaj šele, da bi bil pogled ekonomske elite nekoliko širši in bi upošteval tudi interese delojemalcev, interes naravnega okolja ali interese skupnosti kot celote. Zadnji dve desetletji se je s temi vprašanji ukvarjala država. Bolj ali manj uspešno. V obdobju, ko država iz dneva v dan postaja šibkejša in lahko njeno erozijo spremljamo tudi na personalni ravni, se oddaljujemo tudi od stanja, v katerem bi obstajala vsaj ena instanca, ki bi bila sposobna artikulirati dolgoročne in splošne interese skupnosti kot celote.

Slovenija bolj kot na kočijo, ki jo lipicanci pod budnim nadzorom države vlečejo v začrtani smeri, spominja na dogodek na zagrebškem Markovem trgu. Po mučenju z žarečo krono so upornega Matijo Gubca privezali na štiri konje. Potem pa so konje pognali na sever, jug, vzhod in zahod.