Lahkotno nadzorovane družbe

»Greed is a bottomless pit which exhausts the person in an endless effort to satisfy the need without ever reaching satisfaction [Pohlep je jama brez dna, ki izmuči osebo v neskončnih poskusih, da zadovolji svoje potrebe, ne da bi kadarkoli dosegla zadovoljstvo.],« je dejal veliki nemški psiholog, sociolog in filozof Erich Fromm.

Plenilski gen, ta nebodigtatreba, je v človekovem DNK prisoten že od vekomaj. V praskupnosti je človeku omogočal preživetje. V poznejših obdobjih družbenega razvoja je državam, njihovim voditeljem in ljudstvom omogočal pridobivanje primerjalnih prednosti pred konkurenčnimi državami, voditelji in ljudstvi. Človek je navsezadnje tekmovalno bitje.

Vendar je razlika v tem, da ga je (nam) pripadnikom etične in intelektualne elite v iskanju smiselnega in srečnega življenja uspelo racionalizirati oziroma minimizirati njegove maligne učinke, ki posameznika vodijo v neumna in nebrzdana prisvajanja materialnih dobrin.

Prav zanimivo je, kako smešno je lahko v okolju, v katerem živimo, identificirati posameznike, ki imajo težave z obvladovanjem tega plenilskega gena. Vsakdo, ki je v Sloveniji vsaj bežno seznanjen s pravili igre, ki so uveljavljena v korporativnih in nadzorniških krogih, dobro ve, da prav funkcije v nadzornih organih (še posebno tistih v državnih podjetjih) omogočajo optimalno razmerje med vloženim delom in prejetimi cekinčki − in te zato neustavljivo privlačijo zelo podobne tipe prisklednikov. Gre v glavnem za iste, javnosti precej znane obraze, preizkušene »kruhoborce«, ki jih navadno spremlja še kakšen ducat japijev − »newcomerjev«.

Če ne verjamete, se poskusite pritihotapiti na kakšen (po navadi mučno dolgočasen) banket, na katerem se ti malomeščanski člani »nouveau-riches« (novobogatašev) in njihovi mlajši oprode družijo med seboj. Kupčkanje o članstvih v nadzornih svetih je njihova precej priljubljena tema.

Problematika prejemkov članov nadzornih svetov je v Sloveniji podcenjena. Nasploh je podcenjena celotna problematika delovanja nadzornih svetov. Že ptički namreč čivkajo, da so ti večinoma le karikatura tistega, kar naj bi po gospodarskopravni teoriji bili: namreč kar se le da učinkoviti, strokovni in neodvisni organi nadzora nad zakonitostjo poslovanja gospodarskih družb. V praksi so pogosto pravo nasprotje tega: ker člane nadzornih svetov pogosto nastavijo politični botri, morajo seveda delovati po njihovih taktih. Temu primerno je tudi njihovo nadzorniško delovanje − precej lahkotno, če se nekoliko diplomatsko izrazim. Ker so za svoje »nadzorovano« delo tudi nadpovprečno dobro plačani, jim ta lahkotnost seveda zelo ustreza.

Normativno področje prejemkov nadzornikov v državnih podjetjih ureja kodeks korporativnega upravljanja družb s kapitalsko naložbo države (v nadaljnjem besedilu: kodeks). Problem kodeksa je, da je njegova pravna narava priporočilnega značaja, je torej klasični brezzobi tiger, lex imperfecta. Priporočilo se lahko upošteva, lahko pa tudi ne. Neupoštevanje priporočila ne potegne za seboj ničesar, morda moralno sankcijo, v najslabšem primeru pa stanovsko disciplinsko sankcijo.

Tisti, ki nismo ravno »po župi priplavali« natančno vemo, kaj pomeni, če se neka pomembna vsebina uredi v normativni obliki priporočila. V večini primerov so priporočila le prefinjena krinka za ohranjanje statusa quo na nekem področju, ki ustreza večini deležnikov. In tudi zelo priročno sredstvo za pomiritev nekoliko živčne javnosti, ki zahteva spremembe, ukrepanje.

Priporočila pa ne spremenijo skoraj nič ali zelo malo.

Praksa kaže, da bo prav tako usodo doživel tudi ta priporočilni kodeks. Večina državnih podjetij namreč omenja, da »priporočila še niso implementirala v politike prejemkov organov vodenja«. Prevedeno v laični jezik, to pomeni, da se nanje (za zdaj) požvižgajo.

Skladno s kodeksom so plačila članov nadzornih svetov sicer sestavljena iz plačila za opravljanje funkcije in iz sejnine. Plačilo za opravljanje funkcije je sestavljeno iz osnovnega plačila za opravljanja funkcije ter doplačila za posebne naloge in funkcije člana. Višina plačil pa se določi ob upoštevanju dveh meril, in sicer velikosti družbe in finančnega stanja družbe. V tem smislu kodeks vsebuje tudi predlog, da se sejnine članov nadzornih svetov, predsednika nadzornega sveta ter članov komisij nadzornih svetov v družbah, ki so v slabšem položaju, lahko celo znižajo.

Praksa kaže, da se številne državne družbe tega ne držijo. Celo nasprotno. Številnim družbam je prav malo mar za korelacijo med finančnim stanjem družbe in prejemki nadzornikov. Podatki, denimo, kažejo, da si je lani šest nadzornikov družbe RTH izplačalo skoraj 100.000 evrov bruto prejemkov, kar je več od najvišje vsote, ki jo še priporoča kodeks, čeprav je družba poslovala z izgubo. Toliko o ekonomičnosti poslovanja družb, ki se financirajo iz davkoplačevalskega denarja.

V oči bode tudi anomalija, ki se pojavlja v zvezi z večkratnimi izplačili prejemkov nekaterih menedžerjev državnih podjetij. Ti namreč nastopajo v dvojni funkciji: poleg tega da opravljajo funkcijo poslovodje v državnem podjetju, delujejo še kot nadzorniki v odvisnih družbah podjetij, ki jih že tako ali tako vodijo kot poslovodje. Do takih prejemkov po zakonu sploh niso upravičeni, saj so kot menedžerji v obvladujočih podjetjih že tako ali tako dolžni nadzorovati delovanje odvisnih družb – ta dolžnost je namreč sestavni del njihovih nalog, ki jih imajo zapisane v svojih individualnih pogodbah, ne pa da za isto delo prejemajo še dodatno plačilo v obliki prejemkov nadzornikov odvisnih družb.

Milo rečeno, neučinkovita je tudi določba kodeksa, skladno s katerim naj nadzorni sveti družb s kapitalsko naložbo države vsako leto opravijo postopek vrednotenja učinkovitosti dela nadzornega sveta. Torej naj ocenjujejo sami sebe (!). Kodeks pri tem določa, naj ocenijo svojo sestavo, poslovanje, potencialna in dejanska nasprotja interesov posameznih članov ter delovanje posameznih članov in nadzornega sveta kot celote ter tudi sodelovanje z upravo družbe. V kodeksu je zapisano, naj pri tem uporabijo priporočila dobre prakse na tem področju in po potrebi angažirajo storitve zunanjega strokovnjaka.

Že na prvi pogled je očitno, da si ob takem »priporočilcu« nadzorniki že manejo roke. Omogočena jim je skoraj absolutna nekritičnost pri ocenjevanju samih sebe. Omejeni bodo le z (zelo raztegljivim) merilom dobre prakse in morebitnim angažiranjem kakšnega prijateljskega zunanjega strokovnjaka, ki jim bo (seveda za dobro plačilo) napisal zelo pozitivno mnenje o učinkovitosti njihovega delovanja.