Lahkotnost odločanja

Na prvi pogled se zdi, da dileme ni. Komisija za preprečevanje korupcije oziroma njen predsednik Boris Štefanec – senat o tej odločitvi ni glasoval – je ubrala pravo pot, ko se je odločila, da bo razkrila imena največjih »zaslužkarjev«.

V žepe zasebnikov se je pretočila več kot milijarda javnega denarja. Marsikdo je vedel, da nekateri univerzitetni profesorji služijo, občasno se je o tem v javnosti tudi govorilo, a nikoli se ni zgodilo nič posebnega. Tudi opozorila računskega sodišča niso zalegla. Potrebno je bilo ogorčenje javnosti, da so se pristojni zganili in da se je v družbi začela razprava, tudi o tem, kaj sploh javni denar je. Kajti afera »honorarji« je razkrila, da tega vsi ne razumejo enako.

A črv dvoma vztrajno kljuva. Bi KPK lahko ravnala drugače? Bi morala obrniti vrstni red in najprej uvesti sistemsko preiskavo, njene izsledke predati pristojnim, posameznike pa razkriti čez šest mesecev? Pri tem ni zanemarljivo, da so razkriti zneski visoki, javnosti pa predstavljeni v času, ko moramo zaradi recesije že dalj časa varčevati.

Kajti ravnanje KPK – naj bo še tako upravičeno in javnosti všečno –, ki še ni ugotovila, ali je šlo nezakonito ali neetično ravnanje, spominja na postopke, ko so nekoga zaprli, šele nato pa ugotavljali, ali je kriv.

Duh časa je pač tak, da državljani težko zrejo pol koraka dlje, kot jim trenutno dopušča zdrava kmečka pamet. Posamezniki sicer vidijo, da zgodba o honorarjih razkriva še kaj več od neverjetne lahkotnosti, s katero nekateri trdijo, da zmorejo v prostem času narediti dvakrat več kot drugi in zaslužiti dodatno plačo na mesec. Razkriva tudi dejstvo, da je predsednik KPK na sistemske nepravilnosti opozoril na način, ki spodbuja nevoščljivost in privoščljivost. V razpravi, ki jo vodijo čustva, pa lahko postane cena upravičene zahteve po transparentnosti porabe javnega denarja zelo visoka – za vse državljane.

V KPK pravijo, da namen Supervizorja ni v kriminaliziranju posameznikov, ampak v tem, da na enostaven način prikaže javno dostopne podatke in tako omogoči uporabo zainteresiranim javnostim.

A škoda, moralna ali poslovna, je, kot kažejo izkušnje iz preteklosti, po tem, ko KPK objavi svoje mnenje o posamezniku, tudi če je pozneje odločitev sodišča drugačna, že nepopravljiva. Če prisluhnemo še opozorilom, da lahko danes, kot kaže, človeški faktor odloča, kako bo KPK posegala v dnevnopolitični prostor, se lahko vprašamo tudi o škodi, ki jo KPK lahko povzroči celotni družbi.

Odločitve KPK so že povzročile odstope ministrov in tudi padce vlad. Se lahko znebimo vtisa, da je KPK mogoče uporabiti oziroma zlorabiti v politične in druge namene? Dvom o nepristanskosti delovanja komisije ne bi smel biti dopusten. A obstaja.