Lastnina je sveta

Prizadevanja veljakov, zlasti gorenjskih turističnih biserov, za omilitev posledic turističnega navala so v zadnjih tednih dobila nepojmljive razsežnosti. O tem je bilo veliko napisanega. Toda ko občinski veljak tarna nad preobilico turistov, pozabi povedati, kakšno korist ima sam od turističnega navala.

Poleg očitnih koristi, turisti namreč v kraj prinesejo denar in ga porabijo za bivanje, hrano, športne dejavnosti, zabavo ..., so tu tudi posredne koristi. Turist, ki se je imel v kraju lepo, se bo morda jutri vrnil in si bo tu kupil hišo ali zemljišče, kamor se bo vedno znova vračal in bo morda postal celo občan. S hišo bo seveda hotel tudi zaslužiti.

Število nepremičnin v slovenskih turističnih krajih je omejeno in vsako povečanje povpraševanja dvigne vrednost vsem lastnikom nepremičnin v kraju. To je za kraj dobro, a tega se ne zavedajo vsi.

Župan Bohinja Franc Kramar ne skriva zadržanosti do novih sosedov. Mož, ki rad javno udriha čez zakon o Triglavskem narodnem parku (TNP), češ da domačinom greni življenje, se tokrat zahvaljuje bogu za TNP. Tako investitorji ne bodo divje gradili in »rušili ravnovesja v kraju« na ravni ekologije in turistične ponudbe.

To se lahko razume kot strah pred konkurenco. Ta je legitimen. In strah, da se utegne podoba kraja spremeniti, je prav tako lahko razumljiv. A lokalna oblast ne sme pozabiti, da je prišlek svojo nepremičnino kupil, ne ukradel. Zato si zasluži enako obravnavo kot domačini. Brez domačinov, ki hiše prodajajo, omenjenih pomislekov župan sploh ne bi imel.

Čeprav se kdaj zdi, da se nedotakljivost lastnine, tako kot marsikaj drugega, pri nas rado relativizira. Če domačin v turističnem kraju s svojo hišo služi, ni nobenega razloga, da bi prišleka gledali postrani, če počne enako.