Tiskane izdaje
Kar se dogaja v zvezi z novelo zakona o arhivih, je najboljša slika stanja v državi. Obup in žalost. Takšna je bila razprava v državnem zboru ob določitvi referendumskega datuma, takšna je bila kampanja za zbiranje podpisov za referendum in takšna je bila razprava, ki je spremljala sprejetje zakona. In v teh tonih bo izzvenela tudi kampanja v prihodnjih tednih do referenduma.
Najprej lahko ugotovimo, da smo do zdaj na temo arhivov spremljali razpravo gluhih, v kateri noben argument katerekoli strani ni bil slišan - denimo arhivarjev, arhivskih društev in drugih, ki delujejo na tem področju, da je sedanji zakon, ki ga brani predlagateljica referenduma SDS, poln pomanjkljivosti in da bi ga bilo treba popraviti. To so spoznali vsi dosedanji direktorji osrednjega arhiva. Priprave na spremembo arhivskega zakona so se začele dovolj zgodaj po temeljitih analizah, številnih mnenjih vpletenih, in kar je ključno: s spremembami se ni hitelo, saj so se prvi osnutki zakona začeli pripravljati že v času vlade Janeza Janše leta 2012.
Pri tem seveda ne moremo spregledati naklonjenosti stranke SDS do arhivskih dokumentov in polpretekle zgodovine nasploh. Primer zlorabe v zgodbi bombaškega incidenta v Velikovcu in ustavni obtožbi nekdanjega predsednika države Danila Türka je poveden. Drugi incident se je zgodil v primeru še enega predsednika države Milana Kučana, ki mu je zloglasni Roman Leljak kot obvod za interese te iste stranke s prikrojenimi dokumenti poskušal podtakniti vpletenost v dejavnosti nekdanje Službe državne varnosti. Tako so postali arhivi in polpretekla zgodovina priročno orodje za manipulacijo v dnevni politiki. Ne prvič in ne zadnjič, zato ne preseneča, da se je Janševa stranka zelo prizadevala za zbiranje podpisov za razpis referenduma o arhivih.
Pri tem ni šlo za dilemo, ali se ti zapirajo ali odpirajo, ampak predvsem za preračunljivo politično akcijo pod pretvezo boja proti Udbi do zadnjega diha ter proti zločinom nekdanjega političnega sistema in njihovih potomcev, ki domnevno imajo oblast in obvladujejo vse pore slovenske družbe. Referendum je zadnja obrambna črta vodje stranke, ki se je znašel v preiskovalnih in sodnih mlinih (kljub vsem težavam) demokratične in pravne države. Zato ni presenetljivo, da zgodbe o zapiranju arhivov niso kupili vsi na slovenski desnici.
Ker gre pri referendumski iniciativi za popolnoma politični akt, smo nato v državnem zboru spremljali politični odziv koalicijske večine, ki je preprečila edino logično in razumno dejanje, da bi referendum izvedli na dan evropskih volitev. Argument racionalnosti je prepričljiv. A prepiri o stroških za izvedbo referenduma v tem primeru prej spominjajo na staro dilemo, kaj je bilo prej - kokoš ali jajce. Vsak strošek za tak referendum je nepotreben. Porabljeni denar bi bilo bolje nameniti za arhive, da nam gradivo ne bi propadalo, kar se dogaja v mariborskem pokrajinskem arhivu. Zgodba o arhivih je zato tako žalostna slika stanja v državi. Ukvarjamo se z lažnimi dilemami in neracionalno porabljamo javni denar.
