Tiskane izdaje
Na Krim Mercator je bilo zlite že toliko gnojnice, da nima smisla dodati še enega čebra. Ekipa je razpadla po šivih, s tem se je projekt vrnitve na evropski vrh sesul v prah in pepel. Najlažje je s prstom kazati na Toneta Tislja. A zanj je bila vsaka plača, ki jo je prejel v teh treh letih, zmaga. Saj je bilo jasno, da gre za trenerja, ki ga ne briga ustvarjanje igralk, da je destruktiven za ekipni duh in da je v taktično-tehničnem smislu obtičal v začetku tisočletja. Nekdo mu je dovolil nakupovalno blaznost, v kateri je v treh sezonah reci in piši pripeljal 16 tujk. Na prste ene roke bi lahko prešteli tiste, ki so upravičile pričakovanja. Še manj pa je bilo tekem, na katerih je Krim navdušil. Širokoustni Goran Dujić je bil bolj lutka kot direktor.
Četudi je imel Tislja v zobeh, preden so ga »disciplinirali«, mu je moral uresničiti vsako kaprico. Skupaj so ju nastavili sponzorji-donatorji, povečini povezani z mestno občino na čelu z Zoranom Jankovićem. Županova odgovornost ni v tem, da je slepo zaupal lojalnemu trenerju, pač pa v tem, da svojemu športnemu otroku ni pustil odrasti. Krim se namreč v 30 letih ni postavil na svoje noge. Vselej se je zanašal na to, da ga bo že rešil veliki očka. Ljudje v klubu pa imajo kratek spomin in se znajo obračati po vetru. Bili so presrečni, ko je Marta Bon pred tremi leti ostala brez polfinala lige prvakinj, saj je to odprlo vrata vrnitvi velikega Toneta in s tem časov debelih krav za vse. Zdaj s podobno vnemo zagovarjajo Martino vrnitev. Izbira je po svoje logična. Najboljše Slovenke pač ne bodo prišle v klub, ki bi ga vodil častilec tujk. Pa tudi te so mu nenazadnje obrnile hrbet. Govoriti o tem, da odločitev igralk, da bodo iz protesta zaradi odsotnosti plač trenirale brez strokovnega štaba, ni bila tudi nezaupnica Tislju, pa je naravnost smešno.
Kadrovanje je bilo zgrešeno od prvega dne. Namesto, da bi se potrudili iz tujine vrniti Ano Gros, Nino Jeriček, Lino Krhlikar, so se odločili pripeljati Dalmatinko Kristino Franić, ki je nekoč že ob prvi krizi(ci) prva pobrala šila in kopita. Iz kluba pa so v treh letih odšle mnoge Slovenke (Koren, Janković, Guberinić, Šoberl, Šon, Gregorc ...), nazadnje tudi Neli Irman, poslavlja se Barbara Lazović. Tiselj je bil do konca zvest trmi in za konec proti Budućnosti ni dal v igro obetavne Nine Zulić ... Izvirni greh se je sicer zgodil z odstavitvijo pomočnika trenerja Uroša Bregarja, ki so mu igralke zaupale, Branke Mijatović niso sprejele.
Zdaj je treba rešiti, kar se da. Še prej pa se velja vprašati, ali sploh potrebujemo Krim, ki ne proizvaja igralk in ne pripomore reprezentanci, ki ji je – ironično – Tiselj nehote celo storil uslugo. Tolikšno podcenjevanje Slovenk je le-te namreč tako podžgalo, da so jeseni iz kljubovanja odigrale tekmo življenja in premagale Srbijo. Če jim bo to odprlo pot na letošnje EP, bo to tudi žarek upanja za Krim. Edina prava pot zanj je namreč tista, ki ga postavlja v službo izbrane vrste (in obratno). Vsaj to so podporniki kluba zdaj menda končno doumeli.
