Legenda v uradnikovi koži

Kako ponosni nase so bili novembra 2009 vodilni možje KZS ob napovedi, da se bo Slovenija potegovala za organizacijo evropskega prvenstva 2013. Spektakel naj bi namreč prinesel revolucionarne koristi domači košarki, gospodarstvu in turizmu ter kar je najpomembnejše – prvo kolajno naši reprezentanci. Leto po eurobasketu smo že pozabili, da smo ga gostili in na njem zasedli peto mesto, ali da je krovna zveza z njim zaslužila manj, kot je znašal triletni honorar Božidarja Maljkovića. Le kdo se še spomni, da je že junija 2010 odstopil prvi mož KZS Dušan Šešok ali da ga je nasledil dotedanji podpredsednik Roman Volčič, ki je letos spomladi v čudnih okoliščinah umaknil kandidaturo za nov štiriletni mandat? Danes se bo moral posloviti še glavni arhitekt velikega projekta Iztok Rems, ki bi 13. januarja praznoval že 20. obletnico v vlogi generalnega sekretarja zveze.

Morda bo kdo sklepal, da revolucija res žre svoje otroke in da Slovenci ne znamo uživati v dosežkih, ne da bi se zlasali. Nekdo bo posumil, da je imel prste vmes pohlep ali da je zgodba o EP 2013 podobna vsem napihnjenim pravljicam o slovenskem uspehu, ki so po »srečnem koncu« običajno dobile žalosten epilog. In vsakdo bi imel bržčas delno prav. Še bolj pa drži ocena, da je bilo stresnih trenutkov za košarkarsko zvezo, ki se ima za eno najbolj urejenih v državi in za zgled vseh drugim, že preveč.

Nenavadna praksa se nadaljuje in v četrtek smo prejeli vabilo za novinarsko konferenco po imenovanju novega generalnega sekretarja. Odposlano je bilo štiri dneve preden se bo izvršni odbor KZS izrekel o Remsovi razrešitvi, kar kaže, da je odločitev padla že pred glasovanjem. Toda boljši poznavalci razmer v naši košarki nis(m)o presenečeni. Takšen ravs smo celo pričakovali vse od Volčičevega umika in prihoda novega predsednika Mateja Erjavca, ki so ga spremljale najrazličnejše zgodbe o njegovih košarkarskih botrih in tem, kako se bodo ti udarili med seboj ob prvi priložnosti. Mrtvilo po SP v Španiji je bilo očitno prava priložnost.

Preseneča vendarle, da naj bi fotelj generalnega sekretarja pripadel Rašu Nesteroviću. Nekdanji košarkarski as je postal podpredsednik KZS junija 2012, da bi pred EP dal nekaj več verodostojnosti vodstvu zveze, lani ob takem času pa vztrajal, da so ga komaj pregovorili, da bi pomagal zvezi in da bo ob prvi priložnosti prepustil funkcijo. Letos spomladi je neuspešno lobiral, da bi postal predsednik Uniona Olimpije, zdaj pa naj bi se prelevil v – uradnika. Po statutu zveze bi namreč moral voditi pisarno KZS in organizirati delo njenih organov »v skladu s sklepi skupščine in izvršnega odbora ter po navodilih predsednika«. Si kdo predstavlja kateregakoli nekdanjega vrhunskega športnika z zelo bogatim bančnim računom, ki bi osem ur na dan z veseljem sedel v pisarni, premetaval listine in operativno urejal administrativne zadeve po tujih smernicah? Načeloma lahko svobode vajenemu košarkarju res oblečete kožuh birokrata, vendar ne bo prav dolgo zdržal v kletki.