Legitimacija politike

V petek se uradno začenja mesec dni predvolilne kampanje, v kateri bi morali dobiti državljani odgovor na vprašanje, kdo od predvidenih kandidatov je najprimernejši za predstavljanje države prihodnjih pet let.

Medtem ko vse več »neresnih« kandidatov odstopa od namere, da bi sodelovali v predsedniški tekmi, je vse bolj jasno, da bodo na odru demokratičnega procesa ostala tri imena: sedanji predsednik republike Danilo Türk, bivši predsednik vlade Borut Pahor in evropski poslanec Milan Zver. Tudi vse doslej objavljene raziskave javnega mnenja potrjujejo, da te tri kandidate tudi javnost zaznava kot vredne predsedniške nominacije.

V normalnih okoliščinah bi lahko bile letošnje volitve povsem običajno odločanje o sedanjemu predsedniku, glede na to, da se poteguje za ponovitev mandata. A je zaradi napol izrednih razmer v družbi, ki vse bolj čuti posledice napačnih političnih in ekonomskih potez prejšnjih vlad in politike nasploh, vse bolj jasno, da letošnje predsedniške volitve ne bodo običajne. Zdi se, da bodo prej referendum o politiki in stanju v družbi. Lahko bi bile odsev nezadovoljstva, popolne apatije in nezaupanja v predstavnike ljudstva, ki jim periodično zaupajo državo in družbo v upravljanje.

V takšnih okoliščinah so vsakršne napovedi o favoritih nehvaležne, ker ni mogoče predvideti, kako se bo izrazila jeza ljudi, ki se kopiči pod težo negotove prihodnosti. Pri tem ne bo nepomembno, kakšna bo volilna udeležba.

Relativno visoka bi pomenila, da volivci kljub vsemu verjamejo v institucije svoje države. Množična neudeležba, kot izraz protesta, pa bi pomenila dodaten udarec mladi državi. Posledice bi lahko bile obsežne in pri tem bi bile politične še najmanj skrb vzbujajoče.