Lekcija iz leta 2007

Se nam zdaj res, kot pravijo nekateri, ponavlja leto 2007, ko smo – kljub prvim znakom, da se pripravlja svetovni gospodarski potres – še vedno brezskrbno javnofinančno trošili, ne da bi ustvarili rezervo za slabe čase, ki so prišli leto pozneje in nam ukradli desetletje razvoja? Upamo, da ni tako, čeprav povolilne novice z druge strani Atlantika napovedujejo novo ekonomsko politiko prve svetovne gospodarske velesile, ki bo prinesla negotovost, protekcionizem, upadanje svetovne trgovine in višje obrestne mere na finančnih trgih – skratka, netivo za novo globalno recesijo, ki bi prizadela tudi nas.

Kaj je v takih razmerah močno povečane negotovosti mogoče storiti majhni, odprti, izvozno usmerjeni državi, kakršna je Slovenija? Če smo se česa naučili iz velikih napak, ki so nas drago stale, bi se morali zavedati, da je naš manevrski prostor precej zožen, saj javni dolg znaša 83 odstotkov, leta 2007 pa je le dobrih 20 odstotkov BDP. Prostora za ukrepanje bo veliko manj, zato je ob sprejemanju državnih proračunov za prihodnji dve leti utemeljen predlog, da bi dali nekaj denarja na stran, s proračunskimi rezervacijami, ki bi jih porabili, če bi gospodarska rast usahnila.

Pri tem bi morali temeljito pretehtati gospodarske napovedi in javno porabo prilagoditi nižjim, konservativnejšim. To v našem konkretnem primeru seveda velja predvsem za plače v javnem sektorju, vključno z zdravniškimi. Zadolževanje države za financiranje višjih plač je v razmerah, ko se cena izposojenega denarja lahko že kmalu zelo podraži, najslabša možnost. Če že, bi zdaj bilo treba spodbujati predvsem dobre naložbe, predvsem tiste iz evropskega denarja.

Tako je v teoriji, v praksi pa imamo opravka z vse bolj proračunsko razklano in predvolilno preračunljivo vlado in koalicijo. Na volitve se jim še ne mudi, res pa vse bolj diši po njih.