Tiskane izdaje
Guverner Boštjan Jazbec že drugič predčasno končuje službovanje v najožjem vodstvu Banke Slovenije. Leta 2008 je zaradi konceptualnih razhajanj s tedanjim guvernerjem Markom Kranjcem odstopil kot član sveta in se nato zaposlil v Mednarodnem denarnem skladu (IMF).
Tokrat poldrugo leto pred iztekom mandata odhaja v ugledno evropsko institucijo v Bruselj, kjer se bo ukvarjal z reševanjem evropskih bank. Za njim ostajata prazen fotelj v palači na Slovenski 35 in borba za oblast v eni ključnih državnih institucij, zadnje čase ohromljeni z notranjimi razprtijami in napetostmi.
Kako je lahko guverner, ki je bil aprila 2013 izvoljen z zgodovinsko rekordnimi 77 glasovi poslancev – soglasno sta ga podprli tako tedaj vladajoča Pozitivna Slovenija kot opozicijska SDS –, zdaj ostal povsem brez domače politične podpore, zraven pa si je v javnosti nakopal vrsto zagrizenih kritikov in nasprotnikov? In to ne glede na to, da je konec leta 2013 skupaj s tedanjo vlado sledil nareku evropske komisije ter ECB in izpeljal sicer prepotrebno sanacijo bank, brez katere bi Slovenija tedaj bankrotirala in prešla pod diktat trojke – o gospodarski rasti, ki jo uživamo zadnja štiri leta zapored, pa bi lahko le sanjali?
»Po svojih močeh si bom prizadeval, da bo Banka Slovenije še naprej spoštovana institucija in zaupanja vredna sogovornica v mednarodnih finančnih krogih,« je povedal po izvolitvi aprila 2013. Teoretično odlično podkovani Jazbec se z brezhibno angleščino in všečnim akademskim nastopom zna vihteti in pogovarjati v »mednarodnih finančnih krogih« na vplivnem bruseljskem ali frankfurtskem parketu, a po drugi strani je Banka Slovenije v času njegovega vodenja izgubila v domači javnosti del spoštovanja, ki ga je uživala vsaj v prvih 15 letih.
Predčasno odhajajoči guverner si je ob zaslugah za kapitalsko trdne banke nakopal številne zamere; vzrokov je več, glavna sta dva. Prvi je kontroverzni izračun kapitalskega primanjkljaja v slovenskih bankah in domnevno za poldrugo milijardo preplačana dokapitalizacija. Ta je pripeljala do razlastitve podrejencev, ki si je Bruselj v kakšni »prvorazredni« evrski državi pač ne bi upal privoščiti.
Drugi pa je trmoglavo nasprotovanje neodvisnemu nadzoru nad centralno banko, ki bi ga opravilo računsko sodišče. Postavljanje Banke Slovenije zunaj demokratičnega nadzora domačih institucij pač ne more biti legitimna drža nacionalne centralne banke in njenega prvega vodilnega. Še sploh če si želi, da ga ceni in spoštuje ne le vedno vabljiva tujina, temveč tudi domača javnost in davkoplačevalci, ki plačujemo milijardne zapitke za sanacije bank.
