Lepo je biti selektor

Božidar Maljković je v treh letih močno dvignil letvico zaslužka in spustil merila za oceno uspešnosti.

Objavljeno
20. oktober 2013 20.37
Košarkarji Kongresni trg
Eduardo Brozovič, šport
Eduardo Brozovič, šport
Jutri bo mimo prvi mesec, odkar se je končal eurobasket, v Stožice in druge dvorane se je vrnila košarka precej nižje ravni, ki je bolj realen odraz razmer v Sloveniji kot EP. Septembra smo živeli v nekakšni vzporedni resničnosti, med katero so umolknili celo politiki. Predstave pod obroči so pritegnile pozornost fenomenologov, sociologov, filozofov in filofobov, antropologov, etnologov in enologov, ki so poskušali poiskati doslej neraziskane razsežnosti košarke. Njihovim modrostim so se lahko reprezentanti le čudili. Oni so se pač samo igrali in imajo zelo preprost pogled na košarko, brez prevelikih besed, ki jih ne razumejo.

Vrnitev v normalne čase bo omogočila, kar je bilo v tednih množične evforije in histerije nemogoče – realno ovrednotiti igro in rezultate Slovenije. Kdor bi pred mesecem poskusil dvomiti, da 5. mesto na zdesetkanem EP na domačih tleh ni zgodovinski podvig, bi namreč naletel na gluha ušesa in prezirljive poglede. Ko je potihnila marketinška mašinerija, ki je tri leta napovedovala kolajno in nato brez zardevanja z enako vnemo hvalila veliko slabši iztržek, pa lahko še enkrat ugotovimo le eno. Dosežek je realen odraz vrednosti naših »junakov«, zato si ne zaslužijo niti kritik niti prevelikih pohval. Za slovensko košarko pa je nedvomno neuspeh, da končuje 20-letni ciklus stopnjevanja pričakovanj brez presežka, kakršnega je na zadnjih enajstih EP doživelo enajst držav s kolajnami.

Zakaj so nas tuji strokovnjaki vedno uvrščali med najresnejše kandidat za odličje, a nismo nikoli docela izkoristili igralskega potenciala, se bo moral vprašati tudi strokovni svet KZS, ki naj bi čez tri tedne obravnaval poročilo štaba Božidarja Maljkovića. Takrat se bo organ, ki mu predseduje Tone Krump, znova znašel v nesmiselnem položaju. Ugotavljal bo, kaj je dobrega ali slabega storil selektor, pri čigar izbiri ni imel besede. To opravilo je pač v izključni domeni predsednika KZS Romana Volčiča, generalnega sekretarja Iztoka Remsa in direktorja reprezentance Mateja Avanza.

Tako naj bi bilo vsaj v teoriji. V praksi pa trojka ne bo mogla preslišati želja najvplivnejših košarkarjev in njihovih zastopnikov. Ali je naključje, da je Goran Dragić po zadnji tekmi na EP ocenil, da bi bilo najbolje, če bi Maljković ostal? Morda. Ali pa tudi ne. Dolgoletni Maljkovićev agent Rade Filipović, ki je še nedavno skrbel za Raša Nesterovića in Matjaža Smodiša, namreč poleg bratov Dragić zastopa tudi Jako Lakoviča, dokaj presenetljivega kandidata za nastop na EP Gezima Morino in Erjona Kastratija, ki se je znašel na reprezentančnem seznamu, še preden je dobil slovensko državljanstvo in odigral prvo dobro tekmo. Hkrati ne kaže pozabiti, da je drugi najresnejši kandidat za selektorja Jure Zdovc po EP 2009 izjavil, da je Goran Dragić na Poljskem odigral le nekaj tekem, ker mu ni dovolil zastopnik. Da se zamera še ni polegla in da kaže biti v dobrih odnosih s Filipovićem, pričajo tudi informacije, da nekateri trenerji že razmišljajo v selitvi v njegov tabor. Selektorska služba je namreč v Sloveniji postala sila privlačna: Maljković je v treh letih močno dvignil letvico zaslužka in spustil merila za oceno uspešnosti.