Les je lep

»Les je lep. Skrbimo, da tak tudi ostane.«

Žal je Slovenija storila ravno to. Reklamni slogan je vzela dobesedno in svoj les pustila takšnega, kot zraste v gozdu. Avstrija in Italija sta ji hvaležni.

Upravljanje z gozdovi je v četrti najbolj gozdnati deželi Evrope na najnižji točki od druge svetovne vojne dalje. Letos bo udejanjeno le 25 odstotkov načrtovanih gozdno gojitvenih del, posekano bo 60 odstotkov možnega poseka.

Prvi podatek je zaskrbljujoč za prihodnje generacije, drugi priča o negospodarnosti trenutne. Država pa medtem vse bolj spominja na čezoceansko kolonijo s poceni naravno surovino za razvito Evropo.

Medtem ko v svetu razmišljajo o 30-nadstropnih ognjevarnih lesenih stolpnicah, bi Slovenci les le kurili, več kot pol lesnega poseka pa nepredelanega prodajo v tujino. Nemalokrat za vsega 50 evrov na kubični meter. Če bi les vsaj sortirali, bi s kvalitetnejšim zaslužili dva-, trikrat več.

Ko hlod prečka mejo, se skrči za 2 do 4 centimetre. Avstrijec namreč lubja, ki ga prejme, ne želi plačati. Slovenec prikima uradni meritvi narejeni onstran Karavank – njegovih tujec ne upošteva – in pobere miloščino. Kupec pa tako s hlodi kot s podarjenim »odpadom«, predelanim seveda, kuje dodano vrednost.

Še pred dvema desetletjema je bilo v Sloveniji v gozdno-lesno branži (akterji so danes med seboj nepovezani) zaposleno 40.000 ljudi, trenutno krepko pod 10.000. Preživela pohištvena podjetja so lesne polizdelke prisiljena kupovati v tujini. Steklarji, kovinska galanterija in tapetniki so ostali brez pomembnih partnerjev. Slovenijales, ustanovljen kot trgovec za prodajo domačega pohištva, ponuja tuje znamke.

In kaj ves ta čas počne vlada? Gozd vidi kot priložnost, na katero lahko malemu človeku za vrat obesi nov krizni davek, Avstrijcu pa hkrati preko davčnih olajšav pri prodaji lesa veselo sofinancira nakup hlodov po diskontnih cenah.

»Kam pa pridemo brez domišljija?« je v devetdesetih modroval televizijski koliščar.

Avstrijci so svojo »domišljija« s slovenskim lesom udejanjili. Tisti redki Slovenci, ki so jim sledili, so v Kremlju postavili leseno stopnišče okrašeno z zlatom, tržijo prehranske dodatke iz lesa po celem svetu ali pa grče predelane v plezalne oprijemke izvažajo na Japonsko.

Še slabše, kot je, je seveda lahko. Švedi se ponujajo, da bi upravljali s slovenskimi gozdovi. A upanje na konec slovenske blamaže z lesom vseeno tli: lesen vrtec v Preddvorju (križno lepljen les so pripeljali iz Avstrije), zagon lesno-predelovalnega centra v Šentrupertu ali poskus obujanja lesarske branže v Posavju (čeravno direktor, ki je prodajal v Kremelj, šele išče podporo pri lokalni politiki).

»Pet let govorimo o krizi, a strategije, kako se iz nje izviti, politika še vedno ni postavila,« je prejšnji teden na osrednji slovenski strokovni konferenci ob tednu gozdov (pripravili so jo Sevničani, saj interesa drugje ni bilo) dejal lastnik lesnega podjetja: »Nehajmo se pogovarjati o krizi. Poglejmo, kakšne resurse imamo okoli nas in kaj z njimi lahko naredimo.«

Za začetek lesene stole, da lesarji v z gozdovi obdani Sevnici ne bodo več sedeli na plastičnih.

V Evropi bo po nekaterih projekcijah leta 2020 primanjkovalo lesa. Kdo bo takrat služil s slovenskim naravnim bogastvom?