Leto dni

Mitja Rotovnik je poseben človek na slovenskem kulturnem prizorišču. Dolgoletni direktor, sinonim Cankarjevega doma. Neštetokrat so mu nadeli oznako avtokrat, »old boy«, edini pravi kulturni menedžer v državi, človek z zvezami, s politično zgodovino, človek, ki posluje brez finančnih izgub. Je tiste vrste direktor, ki vedno govori v prvi osebi ednine in ima kulturo preprosto – rad. Kadar mu kaj ni prav in se ne strinja (ali izgubi živce, kar se zgodi), piše dolga javna pisma.

Njegov odhod iz pisarne četrtega nadstropja naše osrednje kulturne ustanove menda že vzbuja skomine v široki javnosti. Oktobra 2014 bo končal šesti mandat. Naloga vodstva ni samo načrtovanje programa, je pred kratkim povedal, hišo bo zapustil tudi zgledno vzdrževano. Ministrstvo za kulturo napoveduje objavo razpisa jeseni, interes naj bi bil velik, a postavlja tudi vprašanja. Kdo naj bo novi prvi človek? Menedžer ali umetnik? Finančno spreten svetovljan ali tujec, ki bo prevetril Ravnikarjevo palačo, ki se tako kot drugi javni zavodi bojuje z recesijo? In potem so tu še lovke političnega kadrovanja ...

Dobro leto dni je torej še časa, da se za najvišji stolček Cankarjevega doma najde pravega človeka. Toda tisti, ki izbira, mora imeti vizijo – koga pravzaprav išče. Novi »Rotovnik« bo tako zrcalo kulturne politike, morda celo njena najpomembnejša poteza.

Odveč so pretirane besede o nezamenljivosti ali da naslednika čakajo veliki čevlji. Je pa nekaj res. Rotovnik je bil eden redkih, ki je prepoznal nujnost korenite reforme slovenske kulture. To niso bile le floskule za spreten piar, ampak jasne besede, ki so zarezale tako v interese skupin kot stare privilegije.

Lastnost, ki je ni videti v razpisnih pogojih za nobenega direktorja: imeti pogum.