Leto odločitev

Varnost, stabilnost, solidarnost. To so trije pojmi, s katerimi želi Bolgarija v prvi polovici leta, ko bo na čelu sveta EU, zaznamovati evropsko politiko. Proevropska članica z jugovzhodnega roba Unije, ki še ne sodeluje v dveh jedrnih projektih, evru in schengnu, bo v zapletenih okoliščinah poskušala narediti več, kot se pričakuje od rutinskih predsedstev, ki so pred desetletjem z lizbonsko pogodbo izgubila še nekaj svojega pomena. Letošnje leto v Uniji naj bi bilo leto odločitev.

»Po brexitu, volilni zmagi Donalda Trumpa in begunski krizi je na začetku leta v Evropi vladalo negativno, skoraj apokaliptično vzdušje. V leto 2018 vstopamo veliko bolj optimistični. To je predvsem zasluga boljšega gospodarskega položaja. Veliki izzivi Evrope nikakor niso bili razrešeni, a nastal je nov manevrski prostor in lahko je narediti napredek,« je ob koncu leta v Süddeutsche Zeitung ugotavljal eden od vodilnih bolgarskih razumnikov Ivan Krastev.

Bolgarija kot država na zunanji meji Unije je bila v času migracijske krize bolj konstruktivna kot višegrajska četverica. »Uspešno varujemo evropske meje,« je v novoletnem sporočilu na facebooku razglasil bolgarski premier, desnosredinsko usmerjeni Bojko Borisov. Ograjo na meji s Turčijo v Bolgariji obravnavajo kot eno od sredstev za dosego cilja. V polletnem mandatu bo ena od največjih nalog za Sofijo priprava za vzhod in zahod sprejemljivega kompromisa o azilnem sistemu.

Skladno z geslom francoskega predsednika Emmanuela Macrona o »Evropi, ki varuje«, si bo EU še naprej prizadevala za boljši nadzor zunanje meje. Toda za boljše upravljanje migracij ne bo zadoščalo utrjevanje »trdnjave Evrope«. Bolj učinkoviti bodo morali biti razvojni programi v Afriki, treba bo pokazati več solidarnosti, na splošno se bo Unija morala bolj zavzeti v vseh kriznih žariščih na drugi strani Sredozemlja. Tamkajšnje krize imajo neposreden vpliv na Evropo.

Macronova ideja o Evropi kot varuhinji je še najbolj povezana z globalizacijo in vsemi, tudi socialnimi pretresi, ki jih hiter razvoj povzroča v družbah na stari celini. Med bolje organiziranim spodbujanjem konkurenčnosti in protekcionizmom, kakršen se pogosto skriva v francoskem gospodarskem načrtovanju, je neredko le majhna razlika. Niti odziv EU kot največjega gospodarskega bloka na Trumpovo davčno reformo ne bi smel biti refleksen. Razlogov za samozavest Evrope je čedalje več.

A pri temeljiti prenovi Unije, kakršno si je Macron zamislil in jo v govorih predstavljal z veliko patosa, preskoka še ne more biti. Z nemško kanclerko Angelo Merkel bosta prve predloge za reformo denarne unije predstavila marca, nekaj rešitev bo po načrtih sprejetih že junija. Vendarle pa je Macronu željo po spremembah v Uniji uspelo predstaviti kot pozitivno temo in kot takšna postaja najbolj prepričljiv odgovor populistom, ugotavlja Krastev.

Da bi »Evropi, ki varuje« res uspelo odpravljati strahove ljudi in da bi postala pozitivna zgodba, bo bolj koristno prepričljivo izpolnjevanje konkretnih ciljev kot ponavljanje že oguljenih fraz o Združenih državah Evrope.