Leto stabilnega genija

Prvo obletnico predsednika, ki ne bere, zaznamujejo knjige. Michael Wolff je z opravljivo kronologijo vzpona Donalda Trumpa sprožil razpravo o duševnem stanju vrhovnega poveljnika ZDA. Manj razburjenja sproža Pulitzerjev nagrajenec David Cay Johnston, čeprav je še bolj zašilil pero. Njegova knjiga ima naslov Še huje je, kot domnevate.

Če gre verjeti Johnsonu, funkcija ne preoblikuje predsednika, kot je veljalo do zdaj, pač pa novi predsednik preoblikuje funkcijo. Ne gre samo za nov predsedniški razglas, družbeno omrežje twitter, po katerem Trump zastruplja ves svet. Kandidat, ki ni bil pripravljen na morebitno zmago, najprej ni imel ljudi za odgovorne funkcije, zdaj vlado menda polni s »političnimi termiti ..., ki jo uničujejo od znotraj in ogrožajo naša delovna mesta, varnost, finance«, trdi publicist, ki že trideset let spremlja Trumpa.

Ta je januarja lani dobil državo z rastočim gospodarstvom in kongresom v rokah njegove stranke. Leto dni pozneje je njen ugled po svetu na psu, doma je globoko razklana, ljudje pa so tako utrujeni ob neusahljivem nizanju nenehnih škandalov, da postajajo neobčutljivi na dogajanje v Beli hiši. Ne zgodi se pogosto, da bi pornozvezda predsednika države obtožila varanja žene in podkupnine za molk, pa je to obrobna novica.

Toda gospodarstvo cveti, podjetja selijo proizvodnjo in dobičke nazaj v državo, plače so začele rasti, optimizem je rekordno prenapihnil borzni balon. Bela podeželska Amerika na tihem kima surovemu besednjaku človeka, ki se mora ves čas braniti, da ni rasist. Donald Trump ne kaže le temne plati republikanske stranke, ampak celotnih ZDA. Ob kaosu na površju se dogajajo spremembe, ki bodo še vedno najvplivnejšo državo sveta zaznamovale dolgo, morda za generacije.