Levi in desni DSP

Vajeni smo že, da se na slovenski desnici rojevajo združenja, ki hočejo biti alternativa obstoječim, očitno preveč levim združenjem. Imamo, recimo, še eno društvo novinarjev, še eno borčevsko organizacijo in še eno veteransko združenje. Imamo tudi desne medije in desne nagrade. Desna polovica slovenskega občestva vedno znova čuti, da svojih interesov ne more uresničevati skupaj s tistimi, ki jim srce bije na levi ali kje drugje. Zato se namesto povezovanja med razdeljenima deloma naroda vedno znova dogajajo razdori.

Nič nenavadnega, da se je to zgodilo tudi v pisateljski srenji. Prejšnji teden je bilo ustanovljeno Združenje za slovensko besedo. Ne gre za ekskluzivno pisateljsko organizacijo, kot je Društvo slovenskih pisateljev (DSP), in niti cilji delovanja se ne pokrivajo povsem, a kljub temu je del javnosti to združenje razumel kot »desni« DSP.

In s čim si je »levi« DSP zaslužil nezaupnico desnih pisateljev? Spletni komentatorji so takoj potegnili na plan Janševo izključitev iz slovenskega Pena. Pen in DSP imata namreč precej istih akterjev. A to so le ugibanja, špekulacije, zelo negotovo je, ali imajo kaj resnične podlage. Poleg tega bo predzgodovina Združenja za slovensko besedo kmalu irelevantna in tudi pozabljena. Bolj pomembno bo, kako se bo društvo izkazalo s svojimi dejanji. Po besedah predsednika Staneta Grande je njihovo osrednje poslanstvo obramba slovenščine, ki je ogrožena na več frontah – na slovenskih narodnostnih mejah, na slovenskih univerzah, v javni rabi na splošno. Poslanstvo je nedvomno pozitivno, toda sprašujemo se, ali slovenščina res potrebuje še eno združenje, ki jo bo branilo pred takimi in drugačnimi skrunitelji. Obstajajo namreč uradne institucije, ki skrbijo za našo materinščino, obstaja cel kup ljudi, ki so za to poklicani in jih plačuje država ter se s tem ukvarjajo.

Naslednji pomislek je, koliko je tovrstno združenje lahko sploh prodorno in vplivno? Koga še ganejo peticije, memorandumi, shodi, protesti? Zdi se, da aktivatorski potencial civilnodružbenih gibanj vztrajno plahni in da tega trenda nič ne more obrniti. Tudi če se v gibanjih na vse pretege trudijo in angažirajo pisatelji.

Tretji pomislek je, da bi lahko Združenje za slovensko besedo namesto dialoga razplamtelo spore med pisatelji, na kar je opozoril eden od naših sogovornikov. Pomislimo samo na denar. Novo združenje bo namreč prej ali slej konkuriralo za javna sredstva skupaj z obstoječimi društvi. Že tako skromen denar se bo delil na še več koncev kot zdaj, kar ne bo dobro za nikogar in nikomur ne bo vzbujalo plemenitih in miroljubnih čustev.

Obstaja tudi pomislek glede zelo odprtih kriterijev za sprejem članstva v Združenje za slovensko besedo in še kaj, a vseeno bo, kot že rečeno, največ o njegovi energiji povedala bližnja prihodnost. Njegove akcije, njegova retorika. Upajmo, da bodo prve konstruktivne, druga pa spravljiva.