Levo, desno, evropsko

Demokracije za svoje dobro delovanje poleg pravne države in svobode izražanja potrebujejo tudi spoštljive, a jasne razlike med levico in desnico. Če ne, nemški kanclerki Angeli Merkel ne bi bilo treba zanikati časopisnega poročila o vračanju k bolj konservativnim vrednotam med opazovanjem hitrega vzpona nacionalistične Alternative za Nemčijo poldrugo leto pred parlamentarnimi volitvami. Naj priznava ali ne, če hoče, da njena stranka ostane na čelu nemške vlade, bo morala ukrepati. »Človekoljubni imperativ« ob izbruhu najhujše begunske krize po drugi svetovni vojni je kanclerki močno povečal priljubljenost med levosredinskimi Nemci, skupaj s svojo krščanskodemokratsko unijo pa je izgubila naklonjenost dela bolj konservativno usmerjenih Nemcev.

Za nove nemške nacionaliste še ni popolnoma jasno, ali se bodo pri drugih družbenih in gospodarskih vprašanjih obrnili v »social-populistično« smer francoske Nacionalne fronte ali pa bodo poskušali vztrajati pri nemškem »liberalizmu«. Tako kot sorodne stranke pa tudi privrženci Frauke Petry, Jörga Meuthena, Beatrix von Storch in Alexandra Gaulanda v Nemčiji ne vidijo prostora za islamsko vero, zahtevajo odločnejši obračun s tujimi in domačimi prestopniki, zagovarjajo »Blut und nicht Boden« pravico do državljanstva, zavračajo nenehne razprave o nacistični krivdi in se bodo v Evropski uniji in evrskim območju bojevali za vračanje državnih suverenosti.

Za njihov vzpon niso krivi le begunci. Eno od železnih pravil nemškega - in marsikje tudi evropskega - političnega odra je, da vzpon bolj skrajne levice in desnice spodbujajo tudi velike koalicije med levo in desnosredinskimi vladami. In res so bili nekateri nemški konservativci še pred begunsko krizo globoko zaskrbljeni zaradi številnih socialdemokratskih programov v prvih letih velike koalicije Angele Merkel. V trenutku jeze ali iskrenosti naj bi krščanskodemokratski finančni minister Wolfgang Schäuble celo predsednika Evropske centralne banke Maria Draghija obtožil, da si lahko pripiše velik del krivde za vzpon Alternative za Nemčijo. Ta je svojo politično pot začela z nastopi proti skupni evropski valuti, v svojem sedanjem programu pa nasprotuje »vratolomnim eksperimentom« v evrskem območju - z možnostjo nemškega izstopa iz evra ali skupne odločitve za njegovo razpustitev.

Brez vračanja k nekaterim konservativnim idealom nemška CDU morda res ne more upati na ponovitev zadnjih volilnih uspehov, a pod morebitno ponovno taktirko Angele Merkel si je le težko predstavljati prestopanje vseh meja v slogu Alternative za Nemčijo. »Prav zato, ker smo Evropejci združeni v raznovrstnosti, smo združeni tudi v naši sreči,« nemška krščanskodemokratska prvakinja navaja v eseju ob podelitvi letošnje Karlove nagrade papežu Frančišku. »Ne smemo pozabiti, kaj vse je Evropa dosegla v preteklih desetletjih: iz celine vojn in razdelitev je postala celina miru, svobode in stabilnosti.« To za nemško kanclerko ni nikakršen naravni zakon, ampak si morajo predstavniki vsake politične generacije prizadevati za močno Evropsko unijo in človeka v njenem središču. In v tem cilju so najbrž res združeni vsi dobronamerni Evropejci, pa naj bodo po svojem političnem prepričanju levi ali desni.