»Kaj pa ti bereš?« To me je vprašala Linda, ženska z vijoličastimi lasmi, preden sem vstopila na prizorišče letošnjega medijskega festivala. Linda ni živo bitje, je instalacija, a ima pogled, ki je žalosten. Opazuje namreč, kaj se dogaja v slovenskem medijskem prostoru. Je njegov odsev.
Da je preživetje resnih medijev na slovenskem trgu vse težje, spoznavamo tisti, ki jih ustvarjamo, tako rekoč vsak dan. Zniževanje naklad, oglasnih prihodkov, spremenjene navade medijske »potrošnje« ... A to je zgolj stanovska debata. V ospredju mora biti obveščen in kritičen državljan, ki sprejema samostojne odločitve. Ne domišljamo si, da jih ne zmore brez medijev, a vseeno se dandanes v poplavi informacij in njihovih »prenašalcev«, ki nas bombardijo iz vseh mogočih komunikacijskih kanalov, prepogosto pozablja, da je naloga medijev zlasti osmišljanje sveta. Da ga razlagajo in razgaljajo.
Denimo, z razkrivanjem podrobnosti afere LuxLeaks, ki trenutno maje evropsko, torej tudi našo, politiko. Novinarji so razkrili, da so tajni dogovori med korporacijami in bankami z luksemburško vlado dopuščali utaje davkov. Projekt YanukovychLeaks je na plan potegnil dokumente, ki jih je takrat pobegli predsednik Viktor Janukovič vrgel v jezero, a so jih novinarji potegnili iz vode, posušili, analizirali ter objavili na spletu. Stevan Dojčinović, srbski preiskovalni novinar, je več let sledil narkokartelu Darka Šarića, ki se prek Balkanskega bojevnika dotika tudi Slovenije, in o njem napisal knjigo. To je le nekaj primerov, mogoče manj znanih, v primerjavi z razkritji Juliana Assanga ali Edwarda Snowdna, ki so s sodelovanjem novinarjev postale medijske zgodbe javnega interesa prvega razreda.
Pomembno je, kaj bereš, gledaš, poslušaš. In s tem tudi odgovorno izbiraš. Zato je bitka za boljše medije vitalno pomembna za vsakogar, ne le za novinarje. Tudi za Slovenijo. Mogoče pa se nam Linda le nasmehne.