Tiskane izdaje
Slovenska družba se zavija v nevarne spirale sovražnega govora, nestrpnosti in populizma. Gre za elemente, ki so sicer del vsake, še tako omikane in razvite družbe, a problematični postanejo, ko ne životarijo več na njenem obrobju, temveč začnejo pronicati v javni diskurz in postajajo že tako vsakdanji, da jih nihče več niti ne opazi, kaj šele problematizira. Vsesplošna kriza je tako odlično, priročno orodje za manipulacijo s podstatjo nekega naroda; pod njeno krinko postane nedostojno sprejemljivo, sovražno pa tolerantno ...
Magnetov za sovražni govor, žaljivke in družbeno izolacijo je bilo v zadnjem času veliko: družinski zakonik, reforme, varčevanje in še posebno stiske, ki so sprožile protestni val. A politika ne prisluhne ljudem, ki so pripravljeni govoriti, tistim, ki so se pripravljeni izpostaviti; nasprotno, velikokrat jih ignorira ali pa celo diskreditira. In tako sama usmerja prst v potencialne tarče sovražnega spopada. Besednjak, ki usmrajuje predvsem spletne forume, dobiva noge in pristaja v (elektronskih) nabiralnikih razmišljajočih posameznikov.
A to je le del zgodbe. Vladna stranka in njen predsednik z narodom, na čelu katerega sta in v imenu katerega odločata, komunicirata na skrajno nespoštljiv način; pogosto zgolj po družbenih omrežjih, do katerih ima dostop le del prebivalstva, in še pogosteje na način, ki je skrajno grob in surov ter za katero koli politično stranko nesprejemljiv. Iz njega vse prepogosto veje ton netolerance in nespoštovanja državljanov. Kot da se ne bi zavedali, da je premier predsednik vseh, in ne le tistih, ki so ga izvolili. Zanj, in za njegovo stranko, pa so očitno vsi drugi zombiji. Teh je, vsaj po naši zadnji javnomnenjski anketi sodeč, že večina. Stranko namreč podpira le malo manj kot 12 odstotkov anketiranih, vlado pa pozitivno ocenjuje le 22 odstotkov.
A očitno je preživitveni nagon premočan, samorefleksija pa povsem odstotna. To na stežaj odpira vrata na ulico vsem nastalim političnim napetostim. Ko politika svoje ideje in strategije začne kanalizirati z različnimi formami civilne družbe, ko začne javna zbiranja in združevanja zlorabljati za potrjevanje lastne legitimnosti ter stigmatizirati zanjo neprijetne dele civilne družbe, v bistvu legitimira potencialne konflikte. V boju za ohranitev lastnega »lika in dela« je za zdajšnjo politično garnituro očitno dovoljena celo forma »ljudstvo proti ljudstvu«. Četudi je vsakomur z zdravim razumom jasno, da bi politika, sploh tista, na katero leti toliko kritik, zdaj resnično morala biti modra in razumna. Predvsem pa manj samovšečna in še manj samozadostna ter takšna, da bi jasno pokazala, da je nestrpnost nekaj popolnoma nesprejemljivega. Potencialne tarče sovraštva bi v takšnih razmerah morali nevtralizirati, ne pa odpirati novega poligona za morebitne incidente.
Nastale razmere pomenijo enormen izziv za obrambo ustavnih svoboščin in demokracije. Pri tem odgovornosti ne gre prelagati na ljudi, proteste ali shode, ne na ene ne na druge, temveč na tiste, ki politiko izvajajo. Kdo to je, je jasno.
