Lomljive skrivnosti

Primerjave s človeškim telesom in avtomobilom ni, vendar se zdi, da se ljudje za avtomobilske rezervne dele bolj osebno angažirajo kot za svoje. Ko je treba pri avtomobilu nekaj zamenjati, vse preberejo, pokličejo vse mehanike, ki jih poznajo. Pri zdravju zaupamo zdravnikom, ki so desetletja študirali in se izpopolnjevali. Brati ni smiselno, saj tako ali tako verjetno ne bi prav veliko razumeli. Ampak rek, da če ne bomo brali, nas bo pobralo, le ni iz trte izvit. Ortoped dr. Samo K. Fokter je namreč z Igorjem Vučajnkom že leta 2012 napisal članek, v katerem je pojasnil, da so se v celjski bolnišnici leta 2010 prvič srečali z zlomom posebne kolčne endoproteze oziroma vsadka.

Šest let pozneje dva pacienta zahtevata odškodnino. Eden je imel vsadek komaj dve, drugi štiri leta. Eden je šel po stopnicah, drugi je zgolj hodil, ko je počilo. Po razočaranju, da morata spet pod nož, je nastopila še jeza, ko sta ugotovila, da sploh nista edina.

V celjski bolnišnici so v desetih letih vgradili 600 takih vsadkov, osem se jih je zlomilo od februarja 2015. Tisti vsadek, ki se je zlomil leta 2010, očitno ni bil enak, čeprav je bil od istega proizvajalca. Z njim je bolnišnica po lanskem prvem zlomu vsadka z malo drugačno zlitino prekinila pogodbo. Tudi v UKC Maribor jih od lani ne vgrajujejo več, zabeležili so sedem zlomov.

Ko sta bila operirana pacienta, ki zahtevata odškodnino, zlomov še ni bilo. Vendarle sta prepričana, da bi ju (in vse druge, ki so jim sporni vsadek vgradili) morali v bolnišnici po prvem zlomu takega vsadka obvestiti, da se to lahko zgodi, in jima takoj omogočiti zamenjavo. V bolnišnici pravijo, da število revizij oziroma ponovnih operacij ni odstopalo v primerjavi z drugačnimi vsadki in v tem niso videli smisla.

Morda bolnišnico lahko celo razumemo. Nenadoma bi dobili novih starih 600 pacientov, ki morda sicer ne bi vsi zahtevali ponovne operacije, posvet pa gotovo. Morda bi se našel tudi kakšen, ki sploh ne bi hotel vedeti, kaj lahko sledi. Ampak kljub vsemu se zdi, da je pošteno, da človeku, ki si mu vstavil očitno problematičen vsadek, to poveš. Ali pa je to še ena od tistih stvari, za katere je bolje, da jih »civilisti« ne vedo?

Vsekakor pa bi vse to moralo zanimati državo. Če že ne zaradi ljudi, pa zaradi denarja. Ki je pri javnih naročilih, s katerimi so bolnišnice vsadke naročale, odločilen. Pa ne Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke ne ZZZS ne vesta niti tega, kje vse so takšne vsadke sploh uporabljali, kaj šele, kaj vse se je z njimi dogajalo. Kot pravi Fokter, ortopedi že desetletje opozarjajo ministrstvo za zdravje, da bi morali imeti register vsadkov. Če bi ta obstajal, bi v bolnišnicah imeli več možnosti, da bi predvideli, kaj vse se lahko zgodi. Morda bi pogodbo prekinili že prej, če bi vedeli, da se je zlom zgodil že v kakšni drugi bolnišnici.

Glede na odstotek zlomov večina pacientov očitno sploh ne bo potrebovala ponovnih operacij. Je pa precej zoprno, če si prav v tistem odstotku, ki ga bo na sprehodu zvilo.