Lovljenje miru za rep

Kot kažejo prva, sicer previdna in zelo skrivnostna sporočila iz Ženeve, kjer so v teh dneh spet sedli skupaj predstavniki Irana in pogajalske šesterice, ki v jedrskem sporu zastopa mednarodno skupnost, se bo optimistično razpoloženje, ki ga je sprožila teheranska ofenziva šarma po zmagi Hasana Rohanija na predsedniških volitvah v islamski republiki, nadaljevala. Irancem je na mizo očitno uspelo postaviti predlog, ki pri nasprotni strani vzbuja upanje, da je ključ do izhoda iz perzijske jedrske krize vendarle mogoče najti tudi po diplomatski poti.

Čeprav glede na dosedanji izkupiček pogajanj o usodi iranskega jedrskega programa ne gre pretiravati z optimističnimi napovedmi, se vendarle zdi, da so tokrat tako v Teheranu kot v zahodnih prestolnicah ugotovili, da je vrag vzel šalo in da se več kot desetletje trajajoči spor vse hitreje približuje fazi, ki zahteva drastične ukrepe. V pravkar obujenem spravnem razpoloženju obe strani še dajeta prednost iskanju kompromisov, toda pri tem si ne gre zatiskati ušes pred tiktakanjem grožnje z vojaškim posredovanjem, ki bi v primeru še enega propada pogajanj hitro lahko postala realnost.

Iran se je namreč s svojim jedrskim razvojem precej približal točki, ko bo po prepričanju Zahoda sposoben izdelati atomsko bombo, s čimer bi temeljito spremenil razmerje moči v regiji. Pred dnevi je ameriški predsednik povzel mnenje svojih obveščevalnih služb, da Teheranu do te točke manjka še »leto ali več«, kar je v Washingtonu gotovo slišati precej manj grozeče kot v Izraelu, ki se zaradi iranskega razvoja atoma počuti neposredno ogroženega in je že večkrat zagrozil, da islamski republiki za nobeno ceno ne bo dovolil vstopa v jedrski klub.

Dejstvo je, da je Iran z vztrajnim izigravanjem mednarodnega nadzora razvil obsežen jedrski program in da svojo zalogo dvajsetodstotno oplemenitenega urana že nekaj časa namenoma zadržuje nedaleč od mejne količine, ki so jo v Izraelu opredelili za sprožilec vojaškega odgovora. Poleg tega se Iranci približujejo dokončanju gradnje težkovodnega reaktorja v Araku, ki jim potencialno odpira plutonijevo pot do bombe, po tem, ko bo predvidoma v drugi polovici prihodnjega leta postal operativen, se bo svet spopadel z danim dejstvom, ker napad nanj ne bo več prišel v poštev.

Tudi zaradi naštetega se hitro oži časovni okvir, v katerem morata sprti strani doseči dogovor, s katerim bi se izognili še eni bližnjevzhodni katastrofi; te si v razmerah, ko v Siriji teče kri v potokih, vsa regija pa je na meji popolnega kaosa, ne želi nihče. Zagovornikom diplomatske rešitve spora hkrati dihajo za vrat jastrebi, ki jih je otoplitev odnosov resda ujela na napačni nogi, a se bodo v primeru novega pogajalskega zastoja hitro pobrali. Upati je, da se pogajalci na obeh straneh zavedajo zgodovinske odgovornosti in bodo znali izkoristiti eno zadnjih priložnosti za mir. Toda po drugi strani so zamujene priložnosti na Bližnjem vzhodu prej del ustaljene folklore kot izjema.