Luknja je in še kar bo

Ni kaj, sosedje Hrvatje nam v dobršni meri krojijo usodo. Kupili so veliko slovenskih podjetij, hočejo teran, z nespoštovanjem dogovorov ogrožajo Cimos in celo nižajo ceno ob predvideni prodaji NLB. Eden od Damoklejevih mečev nad tem poslom je tudi vprašanje tožb v zvezi s prenesenimi vlogami Ljubljanske banke, zaradi katerih na Hrvaškem potekajo sodni postopki proti LB in NLB.

Pričakovani izkupiček od prodaje NLB ni znan. Vsekakor pa bo nižji, kot bi lahko bil, če bi se država popolnoma umaknila iz banke, kar bi za vedno onemogočilo politične posege v njeno upravljanje in nadzorovanje. A za to bi bilo treba v parlamentu zbrati zadostno večino za spremembo strategije upravljanja državnega premoženja. In omogočiti, da zasebni lastnik lahko preseže lastniški delež države. Da bi odprli to Pandorino skrinjico, v kateri se skriva še plejada interesov, povezanih z drugimi družbami (Petrolom, Savo Re, Krko ...), je popolna znanstvena fantastika. Davkoplačevalci so v zadnjo sanacijo NLB vložili poldrugo milijardo evrov. Banka bi jim to lahko povrnila delno prek dividend, če bi v proračun v petih letih res vplačala okoli pol milijarde evrov. Preostalo milijardo pa bi državljani lahko dobili nazaj s prodajo; če bi za 75-odstotni delež banke iztržili dobro milijardo evrov in jo torej uspeli prodati blizu njene knjigovodske vrednosti.

Decembra so minila tri leta, odkar se je država pri evropski komisiji zavezala, da bo prodajo NLB izvedla do konca leta 2017. Od takrat je bilo za izpolnitev te zaveze storjenega bolj malo, zdaj pa se mudi. V banki so šele po novem letu dobili navodila, naj pripravijo vse potrebno za prodajo, in mudi se celo z revidiranjem, morali pa so premakniti tudi najprej načrtovano objavo letnih rezultatov. Ob tako slabo načrtovanih pripravah na prodajo se zdi, da bo luknja, ki sta jo v NLB navrtali kriza in slaba bančna praksa, zapolnili pa davkoplačevalci, v naših denarnicah ostala.