Luknja je izgubila dno

V energetskem kotličku brbota, velenjski rudarji, ali bolje knapi, so močno zakurili pod njim, še prej so to storili njihovi trboveljski in hrastniški kolegi. Knapi so trdni delavci, in ko ti rečejo, da je dovolj, se okolica strese. Okolica pa v teh dimenzijah pomeni kar državo. Reševanje zasavskih težav je zahtevalo posredovanje predsednice vlade v belih hlačah v smislu: »Predajamo se, naredili bomo vse, kar zahtevate«, ta vlada bo tako kmalu zgodovina.

Velenjski rudarji se niso zaprli v jamo 500 metrov pod zemljo, morda tudi zato tam ni bilo delegacije vlade. Delo v »prahu, plinih in na prepihu, pri čemer nikoli ne veš, ali boš še ugledal luč dneva« – to se mimogrede sliši kot nekaj, kar bi bilo zaradi zdravja naroda treba takoj prepovedati –, ni dovolj cenjeno in tudi plačano ne. Cena lignita pač ne pokriva vseh stroškov kopanja in transporta premoga, z vsemi varnostnimi in okoljevarstvenimi zahtevami vred. Posebno če se jame sesedajo, ker so v Premogovniku Velenje pred vzdrževanjem dajali prednost »spomeniku« nekdanjega direktorja Milana Medveda novemu izvoznemu jašku. Zaradi vseh motnih poslov se Medved menda zdaj Velenja izogiba. Jeza knapov pač ni hec.

Za nekatere bi bila elegantna rešitev dvig cene premoga. Vendar je v tem težava. Velenjskega lignita zaradi cene ne morejo voziti nikamor drugam kot v Teš, ta pa tudi ne more kupovati cenejšega premoga drugje. Višja cena lignita tako spodkopava načrtovano poslovno uspešnost Teša 6, obljubljeno tudi vladi in mednarodnim bankam. Skoraj poldrugo milijardo evrov veliko naložbo bo treba tako še dolgo zalagati z denarjem, da bo lahko odplačevala posojila. To ni projekt peščice ljudi, ki so po nekaterih ocenah od razpisa za dobavo Teš 6 do zdaj naredili za 300 milijonov evrov škode, to je nacionalni projekt. Vsi bomo plačali, tako ali drugače, z unovčitvijo jamstva države ali brez, Teš je v državni lasti. Slovenija pa nima energetske ali kakršne koli druge razvojne strategije, ki bi predvidevala premije za stabilnost elektroenergetskega omrežja.

Okoliščine so temeljito spremenjene, tega bi se lahko zavedeli tudi sindikati energetike. Cene elektrike na trgu vztrajajo pri slabih 40 evrih, v projektu za Teš 6 pa so računali za 75 ali več evrov. Organizirati se je treba bolj premišljeno in učinkovito, zraven pa izkoriščati sinergije, ki nastanejo med družbami v vsej državni energetiki, ne trmasto vztrajati pri starem. Saj je bilo lepo, zrasle so vikend hišice (s sončnimi celicami na strehah) ob novem Velenjskem jezeru, vodilni v družbah so imeli razkošnejše hiše še kje drugje, družbe pa so izdatno skrbele za podporo lokalnih skupnosti. Danes so poslovne težave za kaj takega prevelike, stavke pa ne bodo pripomogle k izboljšanju.

Prva naloga nove vlade bo priprava strategije državne energetike – saj je strah sindikatov pred privatizacijo pri novih politikih odveč –, ki pa ne bo vključevala le velikih proizvajalcev in njihovih sindikatov, ti so bili do zdaj navajeni voditi igro, ampak tudi vse upokojence, ki so izgubili pokojnino zaradi sončnih elektrarn, pa tudi skupnosti, ki bodo lastnice polj vetrnic. Zraven pa je nujno treba pospešiti pregon tistih, ki so si ob vsej tragiki napolnili žepe in nabirali politične točke.