Luška lastovka

V Luki se je zgodil kadrovski obrat, kakršnega marsikdo ni pričakoval. Od leta 2005 so podjetje vodili zunanji »kadri«. Nadzorniki so v preteklosti popolnoma podlegli logiki delegiranega kadrovanja, imenovanja tako imenovanih »političnih« ali vsaj »odvisnih« kandidatov, takih, ki naj bi bili poslušni določenemu krogu odločevalcev. Nadzorniki so se po devetih letih eksperimentov vrnili k staremu, konservativnemu in večkrat preizkušenemu pravilu, po katerem bi tako posebna institucija vendarle morala imeti dovolj lastnega kadrovskega potenciala.

Nadzorniki so se torej tokrat vedli nenavadno drugače. Najprej so popolnoma profesionalno zadržali informacijo o kandidatu v tajnosti do dneva odločitve. Drugič: našli so nekoga, ki je 25 let delal v Luki in se v njej prekalil kot le malokdo: začel je kot fizični delavec, se postopno razvijal, študiral ob delu in pridobil izkušnje na ključnih operativnih funkcijah. Zaposleni so ga za predsednika uprave predlagali že v času zamenjave Časarja. Delo Luke Koper zelo dobro pozna. In tretjič: politično popolna tabula rasa, na noben način ni politično izpostavljen kader. To ni kader, ki bi bil imenovan za mandat takšne ali drugačne vlade. S političnega zornega kota bi na tej funkciji lahko preživel tudi tri in več prihodnjih zamenjav vlad.

Čeprav ni politični kader, so na takšno izbiro vendarle vplivale razmere v državi, kjer prevladuje popolno politično razsulo. Nastopil je trenutek razbremenitve politične pozornosti, ko se politika ukvarja predvsem sama sabo. Toda nadzorniki so se izbire predsednika vseeno lotili odgovorno in izbirali predvsem v duhu pričakovanj predstavnikov luškega posla. Celo sicer dodobra razdeljeni nadzorniki so bili v tem primeru skoraj soglasni.

Še tako prekaljen novi predsednik pa sam ne bo mogel delati čudežev in v nedogled dosegati zahtevanih rekordov. Celo zadnje pohvalne besede predstavnikov francoskega ladjarja CMA CGM, ki smo jih slišali ob prihodu ladijske velikanke v Koper, so lahko zavajajoče. Novi predsednik uprave bo brez državnega »političnega ozadja« vendarle le polovično funkcionalen. Luka Koper se mora resno spopasti z vsaj tremi ali štirimi zelo ključnimi nalogami. In če se ob njih v prihodnjem letu ne bo začela graditi sodobnejša železniška povezava do pristanišča, so vsi načrti in vlaganja v razvoj pristanišča nekoristni ter nepotrebno tratenje sredstev in energije. Luka je obsojena na razvoj ali na nazadovanje. Srednje poti ni. Kdor govori, da ni denarja, zavaja. Prvi tir so zgradili pred pol stoletja, ko je imela Luka dvajsetkrat manjši pretovor in dvajsetkrat manjši zaslužek. In ni bilo nepovratnih evropskih sredstev. Pa se je dalo. Odhajajoči resorni minister je še lani jeseni za letos obljubil gradbeno dovoljenje za tir. Zdaj ko je vlada odstopila, je minister vendarle priznal, da bodo o drugem tiru morda razmišljali prihodnje leto. Tako je železnico prazno obljubljalo že več ministrov pred njim. Z obljubami ni mogoče pretovarjati ladijskih velikank in v nedogled postavljati rekordov.