Maastricht po Maastrichtu

Ko je bila pred 25 leti podpisana maastrichtska pogodba, je bila stara celina polna optimizma in zanosa. Izjema je bil krvav razpad Jugoslavije, a evropska integracija je bila v polnem zagonu, saj so se po padcu železne zavese začele uresničevati sanje o združevanju Evrope. V Nemčiji in Franciji sta bila na oblasti Helmut Kohl in François Mitterrand. Oba sta imela neposredno izkušnjo z vojno travmo in zgodovinski občutek za nenadomestljivost evropskega povezovanja.

Maastricht je bil ambiciozen projekt. Povezovanje, ki je do takrat temeljilo na gospodarstvu, je dobilo močne politične razsežnosti. Glavni tok je bil: čedalje bolj povezana unija. Doseženega je veliko od njegovih ciljev – od uvedbe evra in poglabljanja notranjega trga do več sodelovanja na področju zunanje politike in večje demokratizacije s krepitvijo vloge evropskega parlamenta. Tedanji voditelji so pred očmi že imeli – še bolj v obrisih – širitev z nekdaj socialističnimi članicami.

Kljub negativnemu vzdušju in krizi zaupanja v EU bi narejeno v zadnjih 25 letih opisovali samo s kritikami. Je pa s samim imenom mesta, kjer bila pogodba podpisana, povezana ena od večjih polomij – nespoštovanje maastrichtskih pravil. Njihovo spoštovanje ni bilo le pogoj za vstop v denarno unijo. Članice bi jih morale izpolnjevati, predvsem pravilo, da javnofinančni primanjkljaj ne sme biti višji od treh odstotkov BDP, tudi ko so že uvedle skupno valuto.

Tako ali drugače so jih kršile vse članice, od Grčije do Nemčije. Še huje je, da evro ni izpolnil svojih političnih ciljev. Kohl ga je videl kot jamstvo za povezanost evropskih narodov. Zadnja leta je predvsem jabolko spora. Maastrichtsko pričakovanje o gospodarskem zbliževanju članic se ni izpolnilo. S krizo so se razlike še povečale. Svarila dvomljivcev, da so med članicami razlike med njihovimi gospodarstvi, odnosom do javnih financ in politiko na splošno prevelike za uspešno delovanje skupne valute, so dobila dokaze v praksi.

Grška kriza več kot sedem let po izbruhu še vedno ni rešena in letos se utegne spet zaplesti, saj Grčija tako politično kot tudi strukturno ne zmore izpeljati varčevalno-reformnega programa, ki je pogoj za pomoč. Povsod na jugu denarne unije se populizem hrani z nasprotovanjem evru in »vsiljenim« varčevalnim ukrepom. Velikokrat se pozablja, da je težak položaj posledica predvsem strukturnih težav, zavračanja prilagajanja širšemu okolju in lahkomiselnega zadolževanja pred izbruhom krize.

V težavah je ECB, ki mora voditi enotno denarno politiko za članice. Paradoks je, da centralna banka z ohlapno denarno politiko, proti kateri se postavlja Nemčija, še krepi nemški izvoz. V takšnih okoliščinah evro izgublja vlogo združevalca Evrope. Uniji je v novih okoliščinah usojeno, da se odloči za bolj drzne korake zbliževanja, tudi z različnimi hitrostmi posameznih članic. Preustroj območja evra je prvi, kjer bo morala evropska politika pokazati več drznosti in nekdanje daljnovidnosti iz Maastrichta.