Tiskane izdaje
Američani so v zadnjem desetletju poskušali skoraj vse vojne taktike – napasti državo in jo upravljati več kot desetletje (Afganistan), napasti državo in razdejati njeno družbeno strukturo (Irak) ter samo napasti državo in nato dvigniti roke (Libija). Ukrepi so bili izjemno učinkoviti, a ne na način, kot so si želeli v Washingtonu. Bližnji vzhod so razžareli v kotel, v katerem se vojni turisti učijo rezati glave, preživeli prebivalci pa raje umirajo na begu iz njega, kot hirajo v novem peklu sveta.
Ob zaostrovanju krize z iranskim jedrskim programom so se v Beli hiši spomnili, da je neki komite v Oslu predsedniku Baracku Obami podelil nagrado, poimenovano po izdelovalcu dinamita, ker naj bi »krepil mednarodno diplomacijo«. In perzijskega oreha niso šli tret s še večjim kladivom, ampak so se lotili mučnih in dolgotrajnih pogajanj. Ameriški politični spomin je sicer silno kratek, toda morda niso pozabili nerodne prigode izpred dobrega pol stoletja, ko so na prigovarjanje britanskih mojstrov urejanja sveta zakuhali državni udar v Teheranu. Ter v demokratični državi na široko odprli vrata verskim skrajnežem ajatole Homeinija.
Sporazum o omejevanju iranskega jedrskega programa so po skoraj vsem svetu sprejeli kot razumen korak naprej. Toda v ameriškem kongresu razum ni vrlina, ki bi prinesla glasove volivcev. V jedkem političnem ozračju pred predsedniškimi volitvami so pomembna razgreta čustva, ob rasti gospodarstva, nizki ravni kriminala in vse bolj odprti ameriški družbi, ki je sprejela tudi istospolne poroke, pa je Iran postal lepa priložnost, da desnica razglasi demokrate za nenačelne reve, ki ogrožajo ZDA.
Pri tem jim je močno šel na roko izraelski premier Benjamin Netanjahu, ki je po Združenih narodih in v Washingtonu strašil z bombami iz risank. Prek lokalnih izraelskih podružnic v ZDA (organizacija Aipec) je sprožil eno največjih lobističnih kampanj tuje vlade med ameriškimi politiki, ob kateri so se celo desnici naklonjeni mediji nelagodno spraševali, kje so meje tujih posegov v domačo politiko. Še posebno ko jo spodbujajo, naj svetovni mir še enkrat več rešuje z vojno.
Medtem ko so se tudi v Izraelu začeli pojavljati strahovi, kako bo zadnje Bibijevo rovarjenje po ZDA vplivalo na odnose med državama, preštevanja glasov kažejo, da bo lahko Obama z vetom Washington rešil pred diplomatsko zadrego. Senatorji, ki s takšno lahkoto glasujejo za vojno (77 od sto jih je podprlo odhod v Irak), so ob eni najbolj intenzivnih kampanj Bele hiše v zadnjih letih s težavo zbrali najmanj 34 glasov podpore, ki zagotavljajo preživetje dunajskega dogovora.
Seveda še vedno obstaja tisoče trikov, s katerimi lahko kongres razžre sporazum, da od njega ne bo ostalo kaj več kot arhivski zapisi. Podobno so ravnali pri pogajanjih s Severno Korejo, takšno zaostrovanje dogovorov pa je bilo tako učinkovito kot krojenje sveta z bombami – na pol blazni Kim Jong Un ima ducat jedrskih bomb, čez pet do deset let naj bi jih imel okoli sto, skupaj z medcelinskimi raketami za njihovo dostavo.
