Mala novembrska obsesija

O Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu (Liffe) že dolgo pišemo in govorimo samo dobro. Hvalimo ga, ker se je organizacijsko stabiliziral (ve se, kaj dobimo in na kakšen način); ker mu je uspelo postopoma pritegniti do 50.000 obiskovalcev in jih tudi obdržati; ker zna v Ljubljano vsako leto pripeljati 100 in več filmov. In ker so, kar je najpomembneje, ti filmi res postržek najboljšega, kar je mogoče videti na drugih, primerljivih, a tudi največjih evropskih festivalih.

Liffe je nedvomno primer uspešne mednarodne kulturne manifestacije na slovenskih tleh. Po številu obiskovalcev, ni pa nujno, da tudi po koncentraciji »umetnosti«, je z njim primerljiv samo Festival Ljubljana, ki pa je bolj splošnega tipa, traja dva poletna meseca (Liffe je zdaj pristal pri dvanajstih dnevih) in ima neprimerno višji proračun. Vsi drugi slovenski in ljubljanski festivali, prav tako specializirani in mednarodni, so daleč za obema. Da je Liffe postal, kar je, namreč mala novembrska obsesija – tudi za meščane in okoličane, ki sicer niso redni obiskovalci kinematografov – ima nedvomno zasluge Cankarjev dom; ne samo kot infrastrukturna ponudba, ampak tudi kot filmski prireditvi naklonjena institucija. Z njim pa oba dosedanja direktorja obeh spolov, ki sta avtorja »vsebine«. Liffe namreč ni le grmada dobrih in odličnih filmov (letos je vseh, torej tudi kratkih, ki jih je za prgišče, več kot 120), ampak je tudi programsko smiselno strukturiran, tako da si lahko gledalec organizira obisk s premislekom in po nagibih.

Ali nam torej sploh še preostane kaj drugega, kot da Liffe vsako leto znova hvalimo? Seveda, želeli bi več konkretnih informacij o kinematografijah, ki iz tega ali onega razloga ne dosežejo utečenih evropskih festivalskih marketov (vzhodnoevropska produkcija kot da sploh ne obstaja), želeli bi si tudi, da bi Liffe dosegel žarčenje, ki seže iz Ljubljane do Trsta, Zagreba in Gradca, na primer. V okviru sedanje finančne realnosti je seveda nemogoče pričakovati širitev programa, toda kakšna drobna pikantnost (pri vabilih festivalskih gostov, pri sprotni promocijski dejavnosti – festival nima svojega dnevnega biltena, na primer) ne bi smela biti velik problem. A pustimo se presenetiti, prihodnje leto bo Liffe star četrt stoletja, kar je prava priložnost za kakšno nepričakovano gesto ali fešto.

A zdaj je, kar je, dvorane (dve v CD, štiri v mestu) so se sinoči začele ohlajati (no, nocoj se bo v Kosovelovi odvrtel še zmagoslavni film), gostje in novinarji so odšli, nagrade so podeljene. Celotnega festivala seveda ne moremo soditi po nagrajenih filmih, za silo pa lahko zaznamo trend, ki so ga sproducirale žirije. Največja, predstavlja jo kar celotna publika, je izbrala švedski film Dekle na poziv, ki pripoveduje o neveselem ozadju znamenitega skandinavskega standarda. Glavna žirija je vedomca podelila francosko-italijanskemu filmu Miele, ki širi premišljevanje o življenju in smrti. Nagrada filmske kritike pa se je odločila za italijansko-francoski prispevek o mafijskem ubijalcu, ki premore tudi boljše značajske lastnosti. Presežne in temačne stvari torej, kar pa ne pomeni, da ni bilo na 24. Liffu nič takega, kar bi nas tudi dvigalo in veselilo.