Malecon spet ameriški?

Blokada je režim ohranjala pri življenju, odpiranje Ameriki in svetu ga lahko pokoplje.

Objavljeno
03. julij 2015 16.15
CUBA-INTERNET
Tone Hočevar, zunanja politika
Tone Hočevar, zunanja politika
Kar malo prehitro, za Kubance negotovo se najbrž spreminja svet onkraj Atlantika, v Karibih, na največjem in najlepšem otoku med Velikimi Antili. Odkar je predsednik Obama v sredo povedal, da gre njegov minister Kerry že ta mesec v Havano izobesit ameriško zastavo na Maleconu, kjer so Kubanci od leta 1961 vpili gesla proti Severni Ameriki, se pojavlja vse več vprašanj. Se je režim bratov Castro pogajal tudi za reveže, ki jih je osama Kube najbolj prizadela, ali se je samo zase? Blokada, nesmiselna in zločinska do večine Kubancev, je režim ohranjala pri življenju, odpiranje Ameriki in svetu ga lahko pokoplje.

Počasi se vse skupaj dogaja za politike v Washingtonu, ki bi svoji javnosti radi pokazali, kako uspešno se vračajo v Havano, potem ko so jih od tam bradači nagnali pred 55 leti. Ko so zapuščali otok, ki so se ga polastili po odhodu prejšnjih gospodarjev Špancev, so bili lastniki vsega malo več vrednega, kar je bilo na Kubi, industrije, tudi sladkorne, zemlje, nafte, prometnih poti. Zdaj bi vnuki najbrž radi dobili nazaj, kar je udar bratov Castro odvzel njihovim dedkom. Počasi gredo spremembe tudi za novo kubansko elito, ki se čisto po tihem, ampak vztrajno zbira naokrog za zdaj še komaj omembe vrednega zasebnega sektorja, vse bolj mogočnih posrednikov nepremičnin in organizatorjev na novo obujenega turizma z ameriškimi gosti, tistih, ki prihajajo na turističnih križarkah in po novem še na trajektih. Novi zasebniki so že poskrili partijske knjižice, pozabili na živilske karte, s katerimi so zrasli, že veliko let so živeli od denarja iz Miamija. Od sorodnikov, ki so pobegnili. Dve tretjini Kubancev živita od denarja od žlahte iz tujine.

Prehitro se vse skupaj spreminja za tiste Kubance, ki ostajajo nekje v zraku med velikimi besedami o revoluciji, s katerimi so jim polnili glave pol stoletja, in negotovo prihodnostjo, ki nenadoma ne bo več taka, kakor jim jo je oznanjal Fidel, dokler je bil bog.

Havanski Malecon, široka avenija ob betonsko utrjeni obali, ki ščiti pred visokimi severnimi valovi, je nekakšen simbol odnosov z Ameriko. Od tam naj bi se skoraj videlo na Cayo Hueso, otočke pred Miamijem, ki so jih Američani pred stoletjem in več prekrstili v Key West. Tam je palača, ki je bila ameriško veleposlaništvo, zdaj pa bodo tam spet vihrale ameriške zastave. Tam so nekoč, do prihoda bradačev, odločali o usodi Kubancev, kakor so pozneje, vse do začetka devetdesetih let, o vsem odločali v sovjetski ambasadi na Peti aveniji, kilometer ali dva naprej, v še večji palači. Na Maleconu so Kubanci več desetletij protestirali proti Ameriki, zmerjali so imperialiste, vpili gesla proti Washingtonu in obsojali blokado. Kdo izmed zagretih revolucionarnih govornikov je potem prav na hitro preskočil ograjo in se splazil na drugo stran. Na Malecon so v zadnjih letih hodili Kubanci prosit Američane v pisarni za zaščito interesov za vstop v ZDA. Samo za pogovor, ki ni zagotavljal uspeha, so plačevali vsaj polletne plače.

Prav nič lahko jim ni Kubancem v trenutku, ko se spreminja svet. Bo veliki brat s severa spoštoval dogovore, bo domača revolucionarna gospoda prestopila na drugo stran? Kaj če se vrnejo lastniki hiš in stanovanj, ki zdaj živijo v Miamiju?