Manipulacije z mutacijami

Rak je bolezen, za katero se zdi, da jo pozna prav vsak med nami. Tako ali drugače. Toda pri védenju o tem obolenju dednega zapisa celice, ki se iz zdrave pretvori v škodljivo in napadalno, je še veliko neznanega. Večna uganka ostaja odgovor na vprašanje, zakaj je nekatere bolnike mogoče rešiti iz krempljev te hude bolezni, drugih pa ne.

Boj z več sto različnimi rakavimi boleznimi je orjaško, tako rekoč nepregledno kolesje postopkov in dejanj, ukrepanj in iskanj, usmerjenih v dobro obolelih. Veliko pa je tudi, enako kot pravzaprav na vsakem drugem področju, sivih polj, območij, kjer se dogajajo anomalije, odstopanja od dobre prakse in celo od etike, pa se vendarle nič ne zgodi.

Tak zelo poveden primer so (lahko) postopki, ki spremljajo prihod včasih tako težko pričakovanih novih zdravil na trg. Poti, ki vodijo do odobritve zdravila, so zapletene, dolgotrajne in drage – zato je po eni strani razumljivo, da je tudi komercialni interes proizvajalca, ki mu na koncu testiranja med dvesto molekulami uspe osamiti eno samo, najboljšo, velik. Vendar vrtoglavi zneski, nujni za izvedbo vseh faz preizkušanja zdravila, ne morejo biti izgovor za manipulacije. Pa so. Nemalokrat. To je znano; preplet interesov je tako raznovrsten, da drugače očitno ne gre. Pa je res tako?

Prof. dr. Matjaž Zwitter, starosta slovenske onkologije, tri desetletja po strokovni plati usmerjen predvsem v zdravljenje napredovalega pljučnega raka in že od nekdaj nadvse dejaven pri zagovorništvu in udejanjanju etike in njenih osnovnih postulatov, po upokojitvi predava na mariborski medicinski fakulteti, kjer je tudi predstojnik katedre za medicinsko etiko in pravo. O tej temi je boleče iskren. Zlasti o tretji fazi kliničnih študij, zadnji na poti do odobritve zdravila. Zaradi velikega komercialnega interesa, da študija v tej fazi pokaže dobre rezultate, se – povsod po svetu – pojavljajo precejšnje pristranskosti, ki bi jih bilo vsake toliko mogoče enačiti tudi z goljufijami.

Znano je, da je izbor bolnikov, ki sodelujejo v raziskavi, zelo selektiven – v poštev pridejo le »najboljši«, torej ne preveč bolni, ne preveč stari, brez dodatne bolezni, ki bi lahko vodila v zaplete pri zdravljenju. Pri tem je povedno, da v komercialnih kliničnih raziskavah zdravljenje ocenjujejo po štirih glavnih kazalcih: odgovor na zdravljenje, čas do napredovanja bolezni, preživetje in kakovost življenja. Izkušeni zdravniki dobro vedo, da je vsakega od teh kazalcev mogoče čim bolj všečno prilagoditi želji sponzorja raziskave.

Po drugi strani pa na trg skorajda vsak mesec pride nekaj novih zdravil, pri katerih letni načrt prodaje znaša nekaj milijonov evrov. Kako bodo zdravstveni sistemi temu še lahko kos? Kaj se bo dogajalo v našem zdravstvu, kjer že zdaj za to področje odmerjamo enega najmanjših deležev bdp-ja? V teh dneh smo slišali (ne nove) nasvete: farmacevtsko industrijo je treba prepričati, da čim bolj zniža cene starih zdravil. Plačnik to že dolgo počne, dokaj uspešno. A priliv novih zdravil je neobvladljiv.

Zato ne velja pozabiti na možne milijonske prihranke – tudi z uporabo bioloških podobnih zdravil. Predvsem pa se zavedati, da manipulacije na tem občutljivem področju niso dopustne.