Manj enaki med enakimi

Rezultati raziskave kakovosti živil v različnih evropskih državah, ki so jih objavili v ugledni znanstveni reviji European Journal of Clinical Nutrition, so presenetljivi, če že ne šokantni za vse vernike v dobro kakovost v Sloveniji prodajane hrane na trgovskih policah. Tudi ali predvsem tista živila z oznako bolj zdrava ali s posebno ugodnimi prehranskimi lastnostmi so pri nas slabša kot v nekaterih drugih državah EU, kjer je potekala z evropskim denarjem sofinancirana raziskava.

Preverjanje prehranske kakovosti predpakiranih živil pri nas, v Nemčiji, Španiji, Veliki Britaniji in na Nizozemskem je ob pomembnem podatku, da je raziskava po enotno izpeljanem modelu vzorčenja v vseh omenjenih državah zajela paleto živil domače in tuje proizvodnje, ki jih ponujajo trgovci kupcem v svojih državah, posredno potrdilo, da njihovo kakovost kroji trg. To, kar je že dolgo znano in potrjeno z raziskavami, je razbrati tudi iz tokratnega preverjanja, pri katerem je sodeloval slovenski Inštitut za nutricionistiko: na slovenskem trgu nam tuji proizvajalci ponujajo manj kakovostna živila oz. živila, ki niso tako zelo zdrava, kot jih promovirajo. Zato ker je njihova proizvodnja izdelka v enaki embalaži, pod enakim imenom za naš trg (in še kakšen trg JV Evrope) drugačna kot za prodajo v lastni državi Nemčiji, denimo. Tudi zato je lahko v objavljenih rezultatih raziskave izpostavljena ugotovitev, »da je pogoje za razvrstitev med bolj zdrava živila najmanj vzorcev izpolnjevalo v Sloveniji, največ pa v Veliki Britaniji« in da je v Sloveniji, kjer se domača prehranska podjetja sicer trudijo za kakovostne izboljšave, zanje še precej prostora.

Slaba tolažba za vse, ki prisegamo na uživanje bolj zdrave hrane, živil z manjšo vsebnostjo sladkorja, maščob, soli ipd. je, če nas zdaj prepričujejo, da imajo s prehranskimi in zdravstvenimi trditvami označena živila v povprečju »nekoliko bolj ugodno prehransko sestavo«. Še posebno ko v istem stavku dodajo, da se tovrstne trditve še vedno pogosto pojavljajo na živilih, ki bi jih težko razvrstili med zdrava. Ob dejstvu, da je na odprtem trgu EU izjemno veliko različnih živil in da proizvajalci za svojo konkurenčno prednost pogosto navajajo njihove posebne prehranske, spretnejši celo zdravju koristne lastnosti, čeprav je skupna zakonodaja na tem področju zelo jasna, ne preseneča, da je pestrost ponudbe prilagojena tudi pestrosti trgov posameznih držav, njihovim kupcem in ne nazadnje njihovi kupni moči. Kako se torej upreti praksi za proizvajalce morda »naravnega« in s predpostavko dobičkonosnosti poudarjenega razlikovanja, ki ga že brez znanstveno podkrepljenih raziskav lahko pogosto laično zaznamo tudi potrošniki, ko okus določenega priljubljenega živila, kupljenega pri nas, preprosto ni enak tistemu, ki ga ima enako živilo iz trgovine kakšne od bližnjih držav, starih članic EU? Seveda v teoriji drži, da smo potrošniki tisti, ki lahko vplivamo na proizvajalce, da nam bodo v že omenjeni pestri ponudbi živil ustregli s takšnimi, kot jih želimo, a kaj, ko v praksi marsikdaj zelo čudnih poti v verigi do prodajnih polic naša moč oslabi.