Maratonci brez cilja

Devetdeset poslancev in poslank državnega zbora se je namenilo 15 ur in 50 minut razpravljati na izredni seji o ministrici za zdravje Milojki Kolar Celarc in s tem o zdravstvu. Poslušati ves dan to debato je poučna, pa tudi težavna preizkušnja. Kakor so nasprotujoča si mnenja dobrodošla za izbistritev pogledov, ne moremo mimo občutka, da je parlament in vlado zajel kaos, v katerem se poslanci in poslanke pa tudi ministri ne znajdejo in ne vedo, ne kod ne kam.

Toliko nekonsistentnosti, dvoličnosti in sprenevedanja, kot ga lahko slišimo ob spremljanju tovrstnih sej, je težko srečati kjerkoli drugje. Eni trdijo, da je zdravstvo odlično, drugi, da je katastrofalno, eni, da dela ministrica bolje od vseh prejšnjih ministrov in ministric, drugi, da neznansko slabo. Eni, da je ministrica tista, ki bi morala urediti odnose v vseh porah zdravstva, drugi, da točno to uspešno počne. Karkoli že govorijo, s tem niti za milimeter ne pomagajo k boljšemu delovanju zdravstva. Poslanci in poslanke ne skrivajo: kritiko ministrice - pa četudi upravičeno - uporabljajo izključno za lastno promocijo.

Lastna promocija je torej tisto, za kar bodo vsi skupaj sedeli ves dan in dobršen del noči do jutranjih ur v parlamentu in trošili davkoplačevalski denar. To je pač politična igra, ki naj bi volilce že v naprej pripravila za nove parlamentarne volitve. Cena demokracije je slabo zdravstvo, bi lahko rekli. Ker če bi vladajoči, ki vsak zase govorijo o nuji reševanja zdravstva in zdravja, to zares tudi hoteli narediti, bi sedli za isto mizo in odločilno potezo pač povlekli. Ne pa, da na tej točki bijejo svoje bitke. In razpravljajo o vsem, samo o bistvu težave ne.

Za politike je značilno, da govorijo, kar ljudje radi slišijo. Ena takih govoranc, ki traja že vseskozi od osamosvojitve, je, da lahko za manj denarja dobimo celo boljše zdravstvo, kot ga imamo. Če bi bilo to možno, bi se recepta zanesljivo poslužila že katera druga država. Vse mednarodne primerjave in analize kažejo, da je v Sloveniji treba zagotoviti za zdravje več denarja, bodisi na javen bodisi na zaseben način, če želimo, da bo zdravstvo še naprej dobro ali boljše. Kljub temu politiki tega vprašanje nikoli ne načnejo zares. Seveda, če bi govorili o denarju, bi beseda nujno nanesla tudi na njihovo odgovornost. Kaj je sploh naloga države, ki jo vodijo? Kaj je naloga politikov in vlade v tej državi? Če ne zmorejo in ne znajo zagotoviti takšnih razmer, da bo dovolj denarja za osnovne socialne potrebe ljudi, kaj sploh počnejo? 

Potrebo po dodatnem denarju za zdravje bi bilo treba najprej priznati. Tega pa v parlamentu nočejo. Zato govoričijo ure in ure o korupciji in o medčloveših odnosih na pediatrični kliniki. Tudi če bi oboje uredili, bi osnovna težava še vedno ostala: Slovenija da za zdravje manj denarja kot države, katerim želi biti podobna. Če želi biti Slovenija podobna Avstriji, naj vlada enostavno prevede in poslanci sprejmejo avstrijsko zdravstveno zakonodajo, da se bomo lahko v naši državi ravnali po njej. Če deluje dobro v Avstriji, bo tudi pri nas, ali ne? Samo - kdo bo potem sploh še potreboval vse te ministre, poslance in njihove svetovalce?