Mare nostrum

Potem, ko smo že vsi mislili, da je Slovenija z nakupom Triglava naredila luknjo v vodo, zapravila dobrih 50 milijonov dolarjev (pa čeprav klirinških) in da nam bo ta ladja prinašala same stroške (skoraj poldrugi milijon evrov na leto), se je nenadoma izkazalo, da lahko postane večnamenska ladja tudi nadvse uporabna. V treh letih sicer še ni imela te priložnosti, ampak siva jeklena zverinica z močnim in požrešnim pogonom, je odlično opremljena za razne reševalne akcije, in je komaj čakala na svoj trenutek.

Če bo Triglav rešil, postavimo, 50 življenj, bo vsak porabljen milijon več kot bogato poplačan. V tem smislu smo lahko naklonjeni besedam načelnika generalštaba Slovenske vojske, ki je včeraj izrekel pomembno slovensko vojaško misel: »Na misijah od leta 1997 nismo še nikogar ustrelili, pomagali in rešili življenja pa smo že mnogim.«

Še veliko bolj bi se lahko na dno duše ulegle besede italijanskega premiera, ki jih je v poslanski zbornici povedal: »Slovenska pomoč je ohrabrujoč znak majhne države, ki vsem dokazuje, kako je mogoče konkretno dokazovati solidarnost. Dokaz, da obstaja Evropa narodov, ki jo je mogoče graditi s sprejemanjem tako zrelih in odgovornih odločitev.«

Več kot polovico mornarice je Slovenija brez pomislekov in prva ponudila sosedi. Pravzaprav ne samo njej, ampak celi Evropi. Če smo na vseh kredibilnih svetovnih lestvicah uspešnosti zadnja leta zdrsnili navzdol, smo s Triglavom vsaj začasno zasedli eno prvih mest na lestvici solidarnosti. Slovenija ima še zmeraj nekaj, in to nekaj nadvse pomembnega v teh nasploh zverinskih časih, s čimer je lahko svetal zgled. Ne rešuje samo nekih neznanih človeških usod, rešuje usodo vseh, rešuje naše morje, Mare nostrum.