Tiskane izdaje
Predsednik sveta ECB Mario Draghi je danes iz arzenala denarnih orožij ECB končno potegnil največjo bazuko.
Napovedanih 1100 milijard evrov za nakupe državnih in drugih za investiranje primernih obveznic je številka povsem na zgornji strani pričakovanj finančnih trgov - in evropske borze so bile po popoldanski novici iz Frankfurta evforične kot že dolgo ne.
ECB je z odločitvijo čakala predolgo, se strinja večina analitikov, zbudila se je šele ob ničelni gospodarski rasti in deflaciji konec lanskega leta, ki sta tudi največje dvomljivce o evrski družini na čelu z Nemčijo boleče spomnila na podobne japonske izkušnje in dve izgubljeni desetletji.
ECB se je zdaj odločila, da bo začela tiskati evre šele po tem, ko je brez opaznih učinkov izkoristila vse druge ukrepe denarne politike na čelu z obrestnimi merami, ki so na dnu ali celo negativne. Po drugi strani je jasno, da tako imenovano kvantitativno sproščanje lahko precej učinkovito pripomore k oživitvi gospodarstva, kar najbolje dokazuje primer ZDA, kjer so se zanj odločili pred tremi leti in se jim tudi zato letos obeta trikrat višja gospodarska rast (3,6 odstotka) kot pa čedalje bolj anemičnemu evroobmočju (v najboljšem primeru 1,2 odstotka).
Drugo vprašanje pa je, kaj bo zdaj Evropa zares počela z napovedano poplavo denarja, ki presega 30 slovenskih letnih bruto domačih proizvodov. Lahko res pričakujemo več pravega povpraševanja in dobrih naložb za kakovostna nova delovna mesta in višji življenjski standard Evropejcev? Vprašanje je, ali temeljni evropski problemi res koreninijo samo v denarju in so lahko rešljivi zgolj z na novo natisnjenimi evri. Poglejmo le slovenski primer, ko so banke že zdaj zalite z denarjem, pa kljub temu ne posojajo: si prav res lahko obetamo, da bo na ravni evrodežele kaj bistveno bolje?
Preberite tudi: Navdušenje na borzah, evro pada
