Marš nad Washington

Donald Trump je pega na hrbtu Amerike, ki se je pred letom zdela povsem nedolžna, zdaj pa se je tako razširila, da je ni več mogoče ignorirati. To so besede Johna Oliverja, trenutno morda najbolj ostroumnega političnega analitika v ZDA. Oliver je seveda televizijski komik. Toda njegovo nedeljsko seciranje »Donalda Drumpfa« je bilo eno najbolj briljantnih obglavljanj politika. Razkril je njegovo nenehno laganje, hvalisanje, vulgarnost, zelo tanko kožo in spornost njegovega poslovnega uspeha, tlakovanega z očetovim denarjem.

Toda nič od tega ni pomembno. Niti to, da nima političnih stališč, ampak le odzive na trenutne potrebe. Leta nenehnega bahanja čez vse meje so njegovo ime spremenila v simbol kičastega izobilja in neslutenega uspeha. V očeh številnih Američanov je slaven in odločen moški, ki bo lastnoročno rešil državo pred politiki, preveč šibkimi, neumnimi, pokvarjenimi in hkrati politično korektnimi, da bi razumeli izvor vseh težav – muslimani, Mehičani, temnopolti protestniki.

Obljube zidu, izgonov, prepovedi vstopa v državo niso odvrnile zmernejših volivcev, ki več let poslušajo republikansko rožljanje, kako prvi temnopolti predsednik uničuje državo. Skrajnejši so seveda navdušeni. Oboji pa slišijo le besede, da bo Amerika spet uspešna, vse drugo je le šum. Volivci stranke, ki je v zadnjih letih postajala vse bolj bela in ostarela, so našli viteza na belem konju. Po letih sejanja nezaupanja v Washington in zvezno vlado je jasno, da je to nekdo zunaj političnih vrst, na videz odločen voditelj, ki bo menda končal neučinkovito politično mešetarjenje v prestolnici. Razlog, kako je nekdo s tako prosojnim političnim reziméjem, kakršen je Trumpov, lahko prilezel tako daleč, lepo pojasnijo besede Lesa Moonvesa, predsednika televizijske postaje CBS. »Morda njegova kandidatura ni dobra za Ameriko, a je presneto dobra za CBS. Letošnje volitve so cirkus, denar se vrti in vsi se zabavamo.« Zasloni so zato od jutra do večera preplavljeni s podobo in besedičenjem newyorškega milijarderja. Ko televizije – in te igrajo ključno vlogo – preplavijo resničnostni šovi, vsebino informativnih oddaj pa urejajo po načelu gledanosti, v politiki kraljujejo klovni.

Trump je cirkus zasenčil s presojo politikov. Celo skrajneži, kot je zelo konservativni republikanski senator Ted Cruz, postajajo sprejemljiva možnost. Slutnjo morebitne katastrofe skrivajo podatki o volilni udeležbi, saj na desnici postavljajo rekorde, pri demokratih pa so daleč pod koalicijo predsednika Obame iz leta 2008. Če bi nominacija Trumpa pomenila polom republikancev, bi bila njegova izvolitev polom za ves svet.

George Bush mlajši je pred odhodom iz Bele hiše menda dejal, da je vodenje države trdo delo, pri katerem predsednik zelo težko uresniči svojo vizijo. A je njegovih osem let vtisnilo neizbrisljivi pečat in sprožilo sile, ki še zdaj parajo vsakdan. Kljub vsem omejitvam za ameriškega predsednika si je težko predstavljati, kakšen bi bil svet po predsednikovanju Donalda Trumpa.