Matrica

Ko je mera polna, tako ali drugače pridejo rešitve. Ekonomistično gledano v Turčiji te dni prihajajo iz diametralno nasprotnega kota, kakor bodo – ko bo za to pripravljena – prihajale v EU. Slovenija je že na popolnoma novi poti, le da tega še ne ve. Vse ekonomistične projekcije namreč govorijo drugače, druga orodja, ki bi jo opisala in izmerila, niso niti poznana niti v splošni rabi. Imajo pa nekaj opraviti z upanjem, ki se rodi iz obupa.

V ekonomizmu je Slovenija tako ali drugače primorana slediti EU, saj je po eni strani odvisna od izvoza in njenega trga, po drugi pa iz denarno-bilančnih razlogov od njenega sanacijskega programa, sicer bi jo mednarodni (oziroma globalni) finančni trg spravil v bankrot. Demonstracije ljudi v Turčiji, kot Kitajski podobni državi državnega kapitalizma, dokazujejo, kako niti dolgoletna visoka gospodarska rast ni merilo za državljansko zadovoljstvo ljudi. Tudi ob dobrem življenjskem standardu hočejo ljudje biti in živeti predvsem kot ljudje. Zakaj je EU Turčiji postavljala omejitve, ko je ta hotela kandidirati za članico? Razlogi naj bi bili kulturni in nekaj se je govorilo o človekovih pravicah. No, v evropski Grčiji je videti, da so evropske banke že nekaj časa nad človekovimi pravicami ...

Počasi umirajoča EU bo prav tako morala spoznati, da se mora, če hoče preživeti v obliki, kakršno si je postavila, umisliti novo renesanso, sicer je po njej. V ZDA o tem razmišljajo veliko bolj kakor v Evropi, kjer je, kakor kaže, politika precej odpovedala. V tej matrici je tudi Slovenija. Politiki naše države po prepričanju ljudi v povprečju predstavljajo moralno dno družbe. V bolj neugoden položaj, kot so jo, države v dveh desetletjih menda niso mogli spraviti. Potem se je zbudilo pravosodje.

Nekaj odmevnih pravnomočnih sodb in zapor za ljudi, ki si jih v tranziciji zaradi političnih povezav ne bi mogli predstavljati, javnost postavlja v perspektivo pravne države.

Nepravnomočna sodba zoper Janšo ima ne glede na morebitno končno oprostitev (ki bi bila spet plod pravne države) sporočilo, da v Sloveniji niti v politiki ni več svetih krav, ki bi vladavino prava in enakost pred zakonom lahko preglasili z medijskimi diskvalifikacijami in lobijsko-podtalnimi deli teme. Iz te logike lahko upamo, da velja tisto o svetlobi na koncu predora in taka drža presega suho logiko ekonomizma. Res je prav narobe in táko je (bilo) renesančno sporočilo: blagostanje ljudi v družbi obvelja le, če je vsajeno v humanistični humus.

Ko smo 1991 delali državo in vedeli, da je berlinski zid že padel, smo mislili, da je to v svetu kot v Sloveniji začetek dolgotrajnega miru in blagostanja. Zdaj vemo, da to ni res, in spet je treba obnoviti vero v nemogoče. Obnovljena vera v vladavino prava bi lahko bila dober začetek poti v logiko nemogočega in v Sloveniji bodo na tem področju potrebne velike inovacije. Tako bi (če pritegnemo Mitji Gaspariju) nehali plačevati ceno notranjega konflikta in vstopili v zgodbo, ki je bila pravzaprav mišljena že 1991 ...