Med etiko in interesi

Noben zakon ne more povsem urediti stvari, ki zadevajo etiko posameznikov. Ta obstaja ali pa ne.

Objavljeno
05. oktober 2015 21.23
Onkološki inštitut 04.marca 2014
Brigite Ferlič Žgajnar, Ozadja
Brigite Ferlič Žgajnar, Ozadja

Pred časom smo pisali o tem, kako je izvedenec psihiater neko gospo za potrebe izdelave sodno izvedenskega mnenja pregledal kar med delovnim časom na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, enako je ravnal nek travmatolog v kliničnem cetru. »Pa saj to delajo vsi, včasih je bilo tega še več,« je bil neuraden vsesplošen odziv, ki smo ga dobili od nekaterih sogovornikov izvedencev. Kljub temu so po našem poizvedovanju in dejstvu, da 'to počnejo vsi', na Psihiatrični kliniki sprejeli pravilnik, po katerem morajo uslužbenci izvedeniško delo, ki ga bodo opravili v njihovih prostorih, vnaprej napovedati. Sprejeli so torej pravilnik in stvar, ki se dotika predvsem etike, spravili še v pravne norme.

Danes pa smo razkrili zgodbo o tem, kako je že uzakonjeno etično držo izvedenec zaobšel. Kljub temu, da je umrlega zdravil, je bil kasneje soavtor izvedeniškega mnenja, ki se je nanašalo na njegovo zdravljenje. Medtem ko so nekateri zdravniki v zvezi s tem primerom jasno povedali, da bi se v takem primeru izločili, so drugi kolegu stopili v bran. Eni zaradi visokih referenc, češ da je ta zdravnik tudi predsednik komisije za medicinsko etiko torej 'prvi etik' v ljubljanskem kliničnem centru, drugi pa zato, ker v pravilniku o delu sodnih izvedencev in cenilcev ni člena, ki bi določal, kdaj izvedenec ne more izdelovati mnenja. Da v zakonu o kazenskem postopku piše, da se za izvedenca ne sme določiti zdravnik, ki je umrlega zdravil, očitno ni dovolj.

Če primera strnemo, izhaja, da noben zakon in noben pravilnik ne more povsem urediti stvari, ki zadevajo etiko posameznikov. Ta obstaja ali pa ne oziroma je na vsakodnevnih preizkušnjah. Hitro jo namreč lahko premamijo raznovrstni interesi, predvsem pa zaslužek.

Zato bi morala vodstva posameznih ustanov začrtati jasne meje tudi ko ne gre za kršitve zakonodaje in pravilnikov, pač pa za odstope od etičnih norm. Nekdo, ki je prestopil osnovni rubikon in v službi opravljal drugo delo in bil torej za isti čas dvakrat plačan, bi moral biti na nek način sankcioniran; pa ne nujno z opominom, če je rok za njegov izrek že potekel! Nekdo, ki se je pozabil izločiti pri izvedenstvu, ko bi bilo prav, da bi se, pa bi se moral najmanj in zagotovo posloviti od ugledne predsedniške funkcije v komisiji za medicinsko etiko. Le s tem dejanjem bi si namreč spet lahko povrnil okrnjen ugled. Ker bi s korakom umika naredil etično potezo!

Zadnjič je nek zobozdravnik v stresanju jeze nad nekaterimi hitropoteznimi in dragimi rešitvami zobovja, ki ga opravljajo njegovi kolegi, pri čemer ljudem zamolčijo bistvene zaplete, rekel, da bi se morali z etiko začeti soočati že vrtcu in ne šele na medicinski fakulteti. Drži, a kaj ko največ šteje zgled! In ta mora biti v družbi, kjer je morala že tako pod velikim vprašajem, še toliko večji. Razen seveda, če smo že toliko zabredli, da ne znamo več prepoznati, kaj je moralno in kaj ne.

Na potezi so torej odgovorni.