Danes teden na tem mestu zaradi volilnega molka ne bo mogoče skleniti misli o letošnjih volitvah. Te so bile v kampanji med drugim predstavljene kot najpomembnejši volilni dogodek po osamosvojitvi. Naše mnenje je, da to ni res. Res je, da so te volitve nekaj izrednega, saj gre za predčasne in so posledica popolne politične blokade tako v vladi kot v parlamentu. Zaznamuje jih vsesplošna gospodarska, finančna in politična kriza, slednja nič manjša kot prvi dve. Toda ne glede na »krizna dejstva« si ne bi smeli dovoliti, da bi nas kdo izvabil iz ustavnega okvira na bojno polje, kjer ni prostora za stabilnost ali politični argument, marveč za junaška dejanja, premagovanje sovražnikov in podobno, kar ni nič drugega kot v karizmatične hlače oblečen populizem.
Zato se samo po sebi vsiljuje vprašanje, kdo je tisti, ki bo pravi varuh ustavnih vrlin, koga voliti in komu preprečiti prihod na oblast. Je v koalicijskem smislu treba voliti desnico, levico ali sredino?
Bili bi zelo nespretni, če bi z medijskim orodjem civilne družbe (medijem kot »četrte veje oblasti«) v roki nasedli takšni ideološki demagogiji. V zelo pomembnih nacionalnih zadevah smo lahko bili priče, ko je interes lobijev in kapitala podiral meje ideologij v najslabšem pomenu besede. Nenaravne zveze med levico in desnico, Cerkvijo in »udbomafijo« so bile v kapitalskih interesih v Sloveniji že čista realnost, ki jo je lahko zrušila le svetovna finančna kriza. Prava tema volilne diskusije je torej v vprašanju, kdo je v letih »debelih krav« pokvečil namero demokracije po socialni pravičnosti in integraciji med njenimi udeleženci oziroma kdo ji je sledil pravilno ter z vladavino razuma stavil na državo njenih državljanov namesto na državo predatorjev in tajkunov. Problem šestega bloka termoelektarne v Šoštanju dokazuje, kako ideološko povsem mešana politična koalicija pod vplivom finančno močnega lobija (na davkoplačevalske stroške) še danes ni zmožna zavzeti načelnega stališča do vseh mogočih kršitev pravne države in principa dobrega gospodarja.
Zahteva javnosti po novih obrazih v politiki gre vštric z »novo naravo« družbe po finančni krizi, kajti Slovenija nikoli več ne bo Slovenija, kakršna je bila – in na ramah volivcev na vseh prihodnjih (ne le nedeljskih) referendumih in volitvah je, da določijo, ali je to slabo ali dobro. Pri tem je treba izpostaviti dve bolj ali manj neprijetni dejstvi: prvič, volilne ankete kar jasno kažejo, da se Slovenci v izbiri med uspešnim in načelnim politikom raje odločajo za prvega; drugič pa kažejo, da Slovenci v primerjavi teh dveh nimajo istega kriterija.
To dejstvo vodi v nekoliko globljo ugotovitev, podobno tisti v »rajnki« Berlusconijevi Italiji: tudi volivci smo del istega demokratičnega problema in to je slaba novica za nepopulistične politike. Neprimernemu kriteriju razločka med levico in desnico se torej pridružuje še neprimernost razlikovanja med »poštenimi« volivci in apriorno nepoštenimi politiki, kajti nepoštenost se praviloma začne z ideologijo koristnosti – in bistvo tranzicijskega kapitalizma je, da se je koristnost z dovoljenjem večine nakopičila v rokah peščice in tako prek lobijev postala predmet političnega trgovanja.
Spet smo pred konkretnim vprašanjem, kdo v tej shemi je kdo v slovenski politiki. Odgovorimo konkretno, vendar »via negationis«: 2004 je na volitvah zmagala »ne LDS«, leta 2008 je zmagala »ne SDS«, na volitvah 2011 kani zmagati »ne SD«. Čeprav se spet govori o desni nevarnosti, ki bi morala poenotiti levico, se ta kaže kot prikazen na projekcijskem platnu same desnice, ki je hkrati iz leve v desno uniformo preoblečen kinooperater. Bi morali zadevo pojasniti še bolj konkretno? Prav!
Kadar na takem mestu pišemo o volilnih preferencah, svoj posel »pošteno« lahko opravimo le tako, da igro pustimo odprto do konca. Nikakor pa ne smemo opustiti kriterijev, ki šele dopuščajo tako odprtost. Zapisani so v ustavi in so relativno suhoparni. Ne predvidevajo populizma na račun temeljnih človekovih pravic, vključno z versko svobodo; ne predvidevajo, da kdorkoli od političnih akterjev dvomi o civilizacijskih pridobitvah pravne države in z močjo ene od vej oblasti skuša rušiti ali podrediti sodno vejo oblasti; ne predvideva sebičnosti ene socialne skupine na račun druge; predvideva pretok idej in mnenj in ne predvideva sistematizirane medijske diskvalifikacije, ki se v Sloveniji na izročilu stare udbovske šole razrašča kot epidemija barbarskih razsežnosti. In slednjič: ne predvideva volivcev, ki imajo toleranco do neustavne netolerance.
Toda na koncu ostane povolilna resnica: kar bodo ljudje izvolili, bo prav, kajti nihče namesto nas ne bo nosil posledic.
Foto: Ljubo Vukelič/Delo