Med LB in EU

Karl Erjavec se je ob današnjem srečanju evropskih zunanjih ministrov v Luksemburgu pogovarjal s komisarjem za širitev Štefanom Fülejem o Ljubljanski banki. Rezultatov slovensko-hrvaškega dialoga na ravni ministrov in pooblaščencev ni, občasnemu uradnemu optimizmu navkljub. Nedavno srečanje Arhar-Rogić je sicer nakazalo strinjanje o nujnosti reševanja bančnega vprašanja v okviru nasledstva, vendar glede spornih tožb napredka ni. Umik pooblastil hrvaške vlade Zagrebški banki in Privredni banki Zagreb za tožbe proti Ljubljanski banki je sprejemljiv samo v primeru, če bi našli drugo rešitev, je konec tedna izjavila ministrica Vesna Pusić. Dogovarjanje med Slovenijo in Hrvaško je spet takšno, kakršnega smo bili vajeni v preteklih dveh desetletjih.

Bruseljsko komisijo skrbi, da bi bančno vprašanje med sosednjima državama oviralo hrvaški vstop v Evropsko unijo. Eno in drugo stran spodbuja, naj poiščeta za obe sprejemljivo rešitev. Dlje ne gre. Hrvaška vztraja, da je vprašanje LB dvostransko in nepovezano z EU, Sloveniji vneto prigovarja, naj pri ratifikaciji ne bo zadnja, ker se to za sosedo ne spodobi. »Razen Slovenije ni niti ene same članice, ki bi rekla, da obstaja politična ovira za ratifikacijo,« komentira prva diplomatka, prepričana, da bo do konca leta hrvaško pristopno pogodbo ratificiralo 20 članic. Mimogrede, Hrvaško je te dni vznemirila tudi Nemčija oziroma izjave, da še ni pripravljena na vstop v Unijo. Nemški minister Guido Westerwelle je danes izjavil, da popuščanj za Hrvaško ne bo, kar je v oporo Sloveniji in v skladu z nemškimi stališči do sukcesije. Uradna Ljubljana konsistentno zahteva umik pooblastil v tožbah. Več kot očitno je, da se ji ne mudi. Prepričana je, da ima v rokah najmočnejši adut, ratifikacijo hrvaške pristopne pogodbe v državnem zboru.

In vendar ima s tem zelo neprijetno izkušnjo. Pahorjeva vlada je leta 2008 blokirala Hrvaško, pri čemer ni zahtevala zgolj samoumevnega umika sporne dokumentacije iz pogajalskega procesa, temveč tudi zagotovilo, da Hrvaška gradiva ne bi uporabila pri reševanju spora o meji z arbitražo ali na mednarodnem sodišču. Tega ni znala nikoli dobro razložiti, ne doma ne v Evropi. Postala je ujetnica vehementnih obljub, da v celoti lahko doseže strateške cilje, ker je Hrvaška pač brez alternativ; v Uniji je bila pod tako hudim pritiskom, da je tedanji minister na seji vlade rekel, da ne vzdrži več. Slovenija je precenila načelo solidarnosti v EU; jasno je bilo, da ne bo mogla vztrajati dolgo. Blokada je škodovala tudi njej.

Hrvaška velikokrat ni verodostojna partnerica, ne drži obljub, odstopi šele, ko ima nož za vratom. To je hrvaška patologija. Toda slovenska patologija je sprenevedanje o lastni evropskosti in neciviliziranosti Hrvaške, čeprav v njenem pridruževanju EU ne vidi drugega kot način, da doseže svoje. Govorimo o tanki meji, ki jo prestopiš, ko blokiraš sosednjo državo. Četudi ima Slovenija prav, je težava, da je svoj adut že izigrala, in to ve tudi Hrvaška.