Med magijo in paniko

V javnomnenjskih anketah Dela na koncu junija tako kot sredi meseca napovedana volilna udeležba na predčasnih volitvah ostaja presenetljivo enaka: 49 odstotkov. Ocene so, da gre za podpovprečno. Bolj oprijemljiva razlika zadnjega merjenja je, da predvolilno kampanjo spremlja le slaba tretjina ljudi, ki se praviloma tudi ne udeležujejo predvolilnih shodov.

Predsednik države Borut Pahor že lahko sešteva obresti na svojo, vse bolj je videti, da dobro premišljeno politično odločitev. Kaže se namreč, kako neprimeren datum predčasnih volitev je julij in kako se v njem da ribariti v kalnem. Če vse dejavnike križamo med seboj, se najbrž ne bomo zmotili veliko, ko rečemo, da se bodo odločitve spočenjale po zakotjih stereotipov, nezavednih dejavnikov in tudi v trenutni bipolarni (črno-beli) histeriji za ali proti, ki nastaja ob zaporniku Janši.

Soočenja na televizijah so večinoma prazna in ostajajo na površini vtisov, tu in tam se v želji po medijskem senzacionalizmu spreminjajo v cenene gladiatorske igre. Ljudje imajo nemara prav, da jih ne spremljajo več kot toliko. V senci volitev se je zgodil po vsebini in formi pravi tajkunski odkup Mercatorja, toda zgodil se je v logiki, ki jo je zadnje desetletje uvajala večina političnih protagonistov predčasnih volitev, začenši z medsebojnim sovraštvom med navezama Janković-Kučan in Janševi (A. S. Kosem, Šrot, Bavčar et consortes) med letoma 2004 in 2008, ko so se v osončju tega političnega okolja začeli prvi mastni tajkunski prevzemi. V to obdobje sega tudi škandalozna afera Patria, zaradi katere Janša danes sedi na Dobu kot zapornik.

Ironija je, da se Janša kot – zgodovina je neusmiljen sodnik – katastrofalno slab strateg in kombinatorik, vedno znova lahko znajde v lupini malega Kalimera in danes, v formi predčasnih volitev, ki jih je skupaj z Borutom Pahorjem odobraval, kampanjo gradi po družabnem omrežju kar iz zapora. Vsebinski ključ, s katerim spet odpira vrata neskončnim žalitvam, lažem in predsodkom, nad katerimi po stotih letih od prve svetovne vojne zardeva vse 19. in 20. stoletje, je do onemoglosti ponavljajoča se histerija, ki ima oporišče v nezavednih travmah predmoderne Slovenije. Ta v maniri izrednega stanja spet drvi v predmoderni vzorec dveh polov, male stranke že grabi panika, in to se vidi v soočenjih.

Način, kako je Alenka Bratušek na POP TV napadla Mira Cerarja, kaže na njen strah pred izpadom iz parlamenta, način, kako napadalno se je Zoran Janković lotil Karla Erjavca tudi, in način, kako servilno se je Matej Tonin udinjal Janezu Janši, ki ga ni bilo nasproti njega, je izražal tragikomičnost letošnjih predčasnih volitev. Že zdaj je mogoče izraziti dvom, da bodo te volitve dosegle svoj namen. Že zdaj pa se tudi ni mogoče načuditi enostavnosti stereotipov, ki po principu visokonapetostnega kondenzatorja v zadnjem hipu s prebijanjem spodobnosti organizirajo glavne blokatorje političnega razvoja na obeh polih, predvsem pa v SDS. Kot da govori nezavedno. Kot da protestirajo proti temu, kar v resnici sestavlja njihovo bistvo. Kot da svobodo razumejo le v razmerju do kriminalnega zapora.