Tiskane izdaje
Kdor je v ponedeljek na nacionalni TV spremljal pogovor kolegice Ksenije Horvat Petrovčič s predsednico vlade Alenko Bratušek, se je vprašal, ali bo premierka res kos zadnjemu poskusu rešitve države pred oziroma proti prihodu evropske trojke.
V zadnjih tednih je bilo veliko komentarjev o njenem osebnem slogu oblačenja, medijskem pojavljanju itn. Še posebno po tem, ko je poskočila obrestna mera na zadolževanje na mednarodnih trgih, se je veliko govorilo, da je stopila v prevelike škornje. Tudi na táko pomisel je imela precej samozavesten odgovor: nisem na lepotnem tekmovanju ali tekmovanju iz angleščine, »tukaj sem zato, da naredim nekaj dobrega za Slovenijo, da državo spravimo v red«.
Res je. Ta država se mora v čim krajšem času spraviti v red. Gre za njeno preživetje v perspektivi zelo dolgega časa. Toda človek se vpraša, zakaj je ta čast s finančno vrvjo zategnjenega grla morala doleteti prav žensko (premierko), saj vendar živimo v politično-mačistični družbi, v kateri ženske doslej niso mogle poseči po najvišjih položajih. Poleg tega ni videti, da bi premierka izstopala bodisi po načelnosti bodisi po strokovni prožnosti. Tudi tuji mediji, ki soustvarjajo psihologijo »plašnega« (kapricioznega) kapitala in finančnih trgov, ji v teh tednih niso bili naklonjeni – in vendar ona napoveduje kompleksen in zbiren sveženj ukrepov, ki naj bi prepričal trge, politike in domače občestvo.
Premišljujoč te vidike, sem se spomnil na zanimivo razmišljanje Jacquesa Alaina Millerja, ki je povedal nekaj takega: smo v stoletju otopelosti, ko spregovori sicer nema ženska. Ta je molčala in spregovorila iz upora, iz kaprice, impulzivnega trenutka volje, vsega skupaj vsote veliko večjih dimenzij, kot si sama v svoji trdoglavosti utegne predstavljati. Toda, podobno kakor Antigona in francoska revolucija, prej izbere smrt, kakor da bi popustila načelu svoje kaprice.
Vemo, kako je z logiko znanih gospodarjev, ki so pokazali, kaj znajo: najmanj Evropo so pripeljali v slepo ulico. Torej: zakoniti dostop žensk do vodilnih položajev, kot pravi Miller, je treba spodbujati, le od tod lahko pride kaj novega.
Še nekaj v njegovem razmišljanju šteje in drži: povsod, posebno pa v Sloveniji tega trenutka, je mesto gospodarja pravzaprav mesto dozdevka. Med tem in žensko naj bi po Millerju obstajala neka sorodnost. Veliko bi se dalo polemizirati s tako tezo: recimo tako, da je bilo moškim politikom (npr. prejšnji premier, zdajšnji predsednik države) pridržano, da so se zagorelih obrazov brez pravega učinka za državo razkazovali v dragih in lepih oblačilih, medtem ko se ženska na enakem položaju utaplja v kritikah osebnega sloga, retromode, kozmetike in leporečja. Koga v Sloveniji torej politika feminizira in koga postavlja pred vrata inovacije?
V bran pred očitki o seksizmu podčrtajmo, da v ženskem spolu slovenske premierke vidimo predvsem simbolično sporočilo. Na čelu Slovenije namreč nikoli ni bilo moških, ki bi razumeli zakon. Bo ženska torej vzdržala pogled evropske trojke?
