Tiskane izdaje
Hilda Tovšak pooseblja vse, kar je bilo v dvajsetih letih slovenske državnosti narobe. Njeno ravnanje, v politiki in podjetništvu, je postalo sinonim za pohlep, brezobzirnost in nemoralo tranzicijskih elit, ki jih ljudstvo vidi kot ključne krivce za padec države s svetilnika Evrope na njeno dno.
Tudi spektakularno izginotje Tovšakove je zrcalna podoba nesorazmerij družbene realnosti. Zdaj Senko Pličanič, Zvonko Fišer in Branko Masleša, torej politika, tožilstvo in sodstvo, ugotavljajo, kaj je pravzaprav šlo narobe. Zakaj pravnomočno obsojena nekdanja direktorica ni bila že v zaporu? Kdo je kriv, da je med njenim odhodom iz pripora in novo odredbo o priporu nastala časovna luknja, ki jo je izkoristila za pobeg? Je naredilo napako tožilstvo - kar je še huje, sam vodja specializiranega državnega tožilstva - ali sodišče? Je kriv sistem ali ljudje, ki zakone izvajajo, očitno brez trohice razumevanja družbenega konteksta, v katerem živimo?
Pličanič, ki se mu ministrski stol nevarno maje, je danes že nekoliko manj ostro ocenjeval ravnanje tožilstva in sodstva. Prav mogoče je, da na koncu preiskav in nadzorov znova nihče ne bo kriv. Kljub zanimivim naključjem, ki so razvpiti obtoženki omogočila pobeg. Toda tako zlahka tokrat ne bo šlo. Tako kot so radarji v Mariboru nepričakovano sprožili malo revolucijo, je primer Hilde Tovšak lahko tista kritična točka, na kateri se bo zlomilo družbeno soglasje. Državljani ne poznajo labirintov delovanja pravnega sistema, dobro pa razumejo, da v času, ko jih oblast stiska z varčevalnimi ukrepi, za bogate, vplivne in močne, kljub pravnomočni obsodbi, veljajo drugačna pravila.
Pravična kazen bo zato morala biti - če ne za Hildo Tovšak, pa za tiste, ki so za zadnje dejanje njene zgodbe o vzponu in padcu slovenske tranzicije najbolj odgovorni.
