Tiskane izdaje
Na mizi imamo sveže ankete javnega mnenja, ki v nekaterih segmentih seveda zanikajo mnenje, izmerjeno v prejšnjih anketah. Točne so bile, ko so na podlagi mlade populacije (anketa Dela) napovedovale rast morebitnim strankam vstajniškega gibanja. Ljudje pa so se ujeli v prepričanju o nečem zelo pomembnem: še novembra lani je po raziskavi Fakultete za uporabne družbene študije 52 odstotkov vprašanih menilo, da Slovenija ne more rešiti svojih finančnih problemov brez zunanje pomoči. To je šlo seveda na grbo premierke Alenke Bratušek.
V današnji Delovi anketi javnega mnenja je bila Bratuškova političarka z največjim mesečnim skokom navzgor. Temu je seveda botrovalo dejstvo, da je obveljala premierkina obljuba o tem, da bo Slovenija svoje finančne probleme zmožna reševati sama in ne bo potrebovala intervencije evropske trojke. Domnevajmo, da so ankete narejene korektno in po strokovnih pravilih in se odstopanja lahko gibljejo v predvidenih odstotkih, ki pa ne morejo spremeniti generalne teze.
Torej gre za vprašanje, kaj se je medtem zgodilo volilni oziroma anketni populaciji. In res. Kako, da ljudje še novembra (ko so nekateri politiki v Slovenijo celo vabili trojko) niso verjeli zagotovilom, ki so se kak mesec pozneje izkazala za točna?
To nas napelje ne k dvomu o strokovnosti anket, temveč o njihovi smiselnosti. Ankete vprašane predpostavijo kot vrhovno avtoriteto, razvoj dogodkov pa je prav na visoko pomembnem primeru pokazal, zakaj te avtoritete ni mogoče priznati brez resnih pridržkov. Obstoji razlika med zadnjo besedo volivcev na volitvah (ne glede na to, ali se z izidom strinjamo ali ne) in besedo anketiranih državljanov, ki jo vsakdo, seveda pa predvsem dogodki, lahko postavi v negotovost.
Bolje ugotovljeno, se je po čisto logičnem ključu javno mnenje sámo postavilo v negotovost. Mnenje ljudi je pač takšno: gradi na površnih vtisih, večkrat sledi kapricam, predvsem pa željam in raje se opredeljuje za kratkoročne kot za dolgoročne rešitve.
V tem vmesnem prostoru, med dejstvi in željami, predvsem pa v pogledu, ki nese dlje od lastnega nosu, bi moralo biti naravno okolje za pametne politike. Državništvo se spočenja v jutrišnjem pogledu in neznosnost (predvsem slovenske) politike je v tem, da nekdo zaradi tega zmore vzdržati sicer nevzdržno sedanjost.
V veri ljudi, da bo v Slovenijo s »strojevim korakom« vkorakala trojka, je bilo tudi razočarano spoznanje, da nesposobni slovenski politiki večinoma ne mislijo na jutri, temveč se na račun preteklosti poskušajo okoristiti s sedanjostjo. Če velja, da ima neki narod takšno vodstvo, kakršnega si zasluži, vseeno tudi velja, da si zasluži presenečenje ob napačnosti svojega mišljenja, če ga resnica zanika.
Kadar se ljudem zgodi nekaj, pa tega niso verjeli, se v zelo slabi koži znajdejo krivi preroki apokalipse, ki so ljudi prepričevali in prepričali. To je naslednje poglavje kontroverznih anket, ki smo jim priča. Na koncu tatinskih filmov gre vedno nekdo v zapor. Na koncu patriotskih iluzij v namenu temnih scenaristov, se pod storilci vedno udrejo tla in podzemlje pogoltne, kar je njegovega. Ankete s tem nimajo nič opraviti. Še več: so vaba za lahkomiselneže, ki ne znajo misliti na jutri.
