Med zvokom, besedo in tišino

Menda zelo veliko osebnih, verjetno tudi družbenih, da ne rečemo političnih problemov temelji na napačnem razumevanju konflikta.

Objavljeno
14. september 2013 19.55
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga
Če rečemo, da je današnji svet nor, ne rečemo ničesar, kar ni vedno veljalo in so tisočletja govorili vsi, ki so se kot ljudje v sebi in med seboj poskušali odlepiti od živali. Pri takšnih izjavah je treba biti določnejši, preciznejši. Mogoče je treba sprejeti, da je konflikt vgrajen v nas na podoben način, kot je noč vgrajena v enoto dneva, ali pa podobno, kot je smrt prigrajena k življenju. Menda zelo veliko osebnih, verjetno tudi družbenih, da ne rečemo političnih problemov temelji na napačnem razumevanju konflikta.

Zakaj že se navadno spopadamo? Ker bi radi za vsako ceno dokazali, da imamo prav in ima oni drugi narobe, četudi ima res narobe. Nelogična operacija bi bila nekomu srborito dokazovati, da ima on prav in imamo mi narobe. To za realno menda lahko prepozna vsakdo. Torej je v vsakem srboritem sporu neka logika, uvid pravilnosti, ko na podlagi dokazov in argumentov vemo, kaj je res in kaj ne. Toda jezna srboritost pri dokazovanju, da ima nekdo narobe, četudi ima res narobe, dokazuje, da logični argument ni vse, kar uporabljamo za svoje početje. Gre za visokooktansko čustvovanje, ki bi mu prej lahko rekli orožje kot orodje. »Kako bedak ne razume nečesa, kar je tako zelo očitno?« nekako takšen je naš vzporedni miselni tok, ko logično dokazujemo svoj prav. »Kaj se bedak razburja? On se že ne bo vzdigoval nad mene, takega načina si ne dovolim,« približno takšen je naš vzporedni miselni tok, ko nam nekdo na vsiljiv način dokazuje svoj prav, četudi je ta res pravilen.

Govorili smo o napačnem razumevanju konflikta. Teoretski etiki so predlagali, da se nanj pogleda s priznanjem, da ta ni rešljiv. V nobenem konfliktu ni mogoče doseči stanja enoumne rešitve. Mogoče se tej nekoliko približa kompromis, toda kompromis v temeljnih stvareh pač ne more biti rešitev. Človekove pravice, na primer, se spoštujejo ali pa ne. V praksi obstaja polovičarstvo, res je, toda načelni kompromis v tej zadevi ni mogoč in ga tudi nihče doslej menda še ni podpisal.

Nemara nerešljivost konflikta spada k skrivnostim življenja. Je ena od tistih danosti, s katero se je treba naučiti živeti. Potem se, če se zmoremo sprijazniti s tem, vprašamo, k čemu to vodi. In spet nastane nov konflikt, kajti v enoumni obliki se na to vprašanje ne da odgovoriti. Vsa norost sveta izvira v enoumnih odgovorih na ta vprašanja, posebno pri tistih, ki si za kompas pravilnosti ali nepravilnosti postavijo svoje dobro počutje, svoj užitek, tisto, kar jim služi in kar jih zgolj psihično dviguje. V nogometnem besednjaku bi se temu reklo načelo brce na prvo žogo.

V četrtkovi Delovi prilog Polet sem prebral dva zanimiva prispevka, pogovor z glasbenikom Boštjanom Perovškom in kolumno kolegice Nataše Briški. Dve Perovškovi misli sta bili sijajni. Prva, naslovna, gre takole: »Najprej ni bila beseda, bil je zvok.« Ker je bila v resnici na začetku res beseda, je pravzaprav povedal, da je zvok beseda in da k njej sodi tudi glasba kot del duha. Druga misel pa je šla takole: »Tišino razumem kot stanje, ko ni zvokov, ki bi me motili.« Če sta bila torej beseda in zvok na začetku in če se tišina javlja kot moment pravilnosti, potem je bila na začetku tudi tišina ...

Kot vidite, sem Boštjanu Perovšku »podtaknil« svoje mnenje, toda v tem »konfliktu« se zanesljivo ne bova sprla, temveč se bova srečala na prizorišču njegove glasbe, kajti zvoki, ki jih je predstavil z besedo, bodo v prihodnjih tednih spremljevalec mojih duhovnih raziskovanj. Srž njegovega umetniškega razkritja namreč ni logična kompozicija trditev in antitrditev, temveč lepota glasbe, luč zvočne slike, ubesedene v pogovoru, ki sporoča, da v umetnosti obstajajo brezinteresne stvari, ki jim ne smemo nadeti uzd ekonomizma. Si lahko predstavljamo, kakšen eksistenčni konflikt s svetom, v katerem smo, pomeni takšna drža?

In Nataša Briški, soustanoviteljica spletnega portala Metina lista? Morda je naključje, da ta zapis začenjamo z razmislekom o norosti sveta, kajti naslov kolumne, ki jo je napisala v Poletu je: Kdo je nor? Govori o trolih, slabih ljudeh, ki se anonimno izživljajo na spletnih portalih. Govori o slabonamernih norcih s poreklom zlorabljene besede in vendar zatajenim poreklom svoje identitete, imena, osebnostnega svojstva. O nihčetih, bodisi političnih bodisi ksenofobnih bulmastifih, skratka – trolih.

Sijajen izziv, sijajna tematizacija kuge, ki je v zadnjih letih – posebno na medijskih portalih – okužila tudi Slovenijo. O nečem, kar gre pri poštenih ljudeh v polje konflikta, kajti niti tega niti splošnega zla nikoli ne bo mogoče izbrisati z obličja sveta. Z njim se je treba naučiti živeti in ga vgraditi v svoj načrt popotovanja k dobremu.

Mar ni to odgovor na ugotovitev, da je današnji svet popolnoma nor? Mar ni v tem presežek človeškega v živalskem svetu preživetja, v katerem je ekonomizem postal nova poglavitna metoda dresure ljudi, potem ko je bil odvržen jarem klasičnih svetovnih ideologij.