Tiskane izdaje
Vpogled v razvid medijev slovenske medijske krajine bi nas lahko napeljeval k ugotovitvi, da v njem vlada velika gneča. Več kot 1800 medijev na različnih platformah za dvomilijonski slovenski narod ni malo. Ko so padle spone enopartijskega sistema po letu 1990, smo bili priča ekspanziji medijev, ki so nato prihodnji dve desetletji doživljali zlato dobo. Z zagonom spleta smo dobili nov moment, ki v medijsko industrijo prinaša velike spremembe. A ključno je eno – medijska raznovrstnost, velika ponudba in nove tehnološke zmožnosti bi morala prepričati tudi največjega dvomljivca, da imamo v mladi demokraciji zelo veliko medijsko pluralnost. Vendar v Sloveniji o tem niso vsi prepričani.
Največji kritik slovenskih medijev je opozicijska SDS, ki je razloge za svoje neuspehe na volitvah usmerila v medije. O tem je njen predsednik Janez Janša v preteklih letih večkrat javno govoril, a maja letos je naredil korak naprej in od kritike stopil v akcijo ter naznanil nov medijski projekt, ki ga podpira SDS. To bi, če prav razumemo, odpravilo njihov osnovni problem, kako zmagati na volitvah.
O domislici strategov na Trstenjakovi, da je treba na poti do končne zmage na volitvah zagnati le še medij, imamo lahko različna mnenja. Strankarski medij vendarle ni nič nenavadnega v družbi, kjer je osnovni postulat pravica do izražanja, in v to kategorijo sodi tudi pravica do ustanavljanja medijev. Je pa za normalno demokracijo zelo čudaški ukrep. Pri tem je treba opozoriti na poskuse zamegljevanja, da bo v tem projektu šlo za nevtralen medij, ki bo zavezan resnici. Če je nekaj videti kot raca, hodi kot raca in se oglaša kot raca, kaj je potem? Gotovo raca! Če poslanci SDS in celo predsednik te stranke vlagajo zagonski denar v medij, potem je to medij te stranke in drugih organizacij od VSO, Zbora za republiko do Odbora 2014, ki delujejo kot sateliti okoli gravitacijske mase politične stranke SDS.
V poslovnem časniku Finance so opozorili na še en problematični vidik medijskega projekta, kjer največ pričakujejo od televizije, ki jo bodo financirali s prodajo delnic. Analiza poslovanja sedanjih televizijskih hiš razkriva, da jih je večina v rdečih številkah – gledanost se zmanjšuje, oglaševalski kolač, od katerega živijo komercialne televizije, prav tako, predvsem pa so informativni programi daleč od dobičkonosnosti. Obstaja velika verjetnost, da so napovedi izvajalcev SDS medijskega projekta o dividendah po treh letih delovanja zavajajoče. Tudi argument, da nova televizija, ker bo 24 ur na dan skrbela za posredovanje informacij, nima konkurence, ne drži. Prav na pobudo SDS je bil leta 2005 sprejet zakon o RTV Slovenija, s katerim so uvedli tretji nacionalni program.
Prava ozadja za ustanavljanje novega medija, ki bo videti kot SDS, hodil kot SDS in se oglašal kot SDS, je treba iskati v še eni propadli zgodbi – brezplačnikih. Nastali so v funkciji predvolilne kampanje SDS in utemeljeno lahko sklepamo, da bo nova televizija delovala po podobnih principih. Velika verjetnost je, da bo po treh letih, ko bi po napovedih morala delničarjem zagotavljati dividende, čez noč ugasnila. Kmalu po volitvah, tako kot zloglasni brezplačniki. A osmoljencev bo takrat veliko več.
