Rešilni pas lahko gospodarstvom vrže le še tiskanje denarja. Zato pospešeno tiskajo tudi evrske bankovce.

Brez rešitve krize na območju evra lahko svetovno gospodarstvo doživi ponovitev velike gospodarske depresije iz 30. let prejšnjega stoletja, opozarja Christine Lagarde, generalna direktorica Mednarodnega denarnega sklada (MDS).

Svet od ustanove, odgovorne za svetovne finance, še nikoli ni dobil niti pričakoval tako alarmantnega opozorila, kakršno je na začetku tedna prišlo s tega naslova. Iz njega sledi, da je za rešitev problema ostalo le še zelo malo časa. Zato je naloga evropskih voditeljev, da nemudoma pripravijo natančen in časovno določen program za odpravo dolžniške krize in zagon gospodarstva. Opozorilo vsebuje tudi seznam ukrepov, ki morajo najti svoje mesto v programu reševanja evrskega območja.

Grožnja, da se utegne svetovno gospodarstvo pogrezniti v krizo, podobno tisti iz 30. let prejšnjega stoletja, je potencialno pomembna novost. V morju analiz o vprašanju, kaj in zakaj je šlo svetovnemu gospodarstvu, zlasti v razvitih državah, leta 2008 tako narobe, so namreč avtorji, ki se bojijo krize japonskega tipa ali, veliko redkeje, krize, podobne tisti iz 30. let 20. stoletja. Najdejo pa se tudi taki, ki trdijo, da se je svetovno gospodarstvo po zaslugi državnih ukrepov od te grožnje že oddaljilo. Denimo avtor najdebelejše knjige o usodnih napakah vodilnih svetovnih bankirjev iz 30. let (Liaquat Ahamed: Gospodarji financ – bankirji, ki so uničili svet) meni, da sta ameriški finančni minister in prvi človek tiskarne dolarjev s svojimi ukrepi odpravila realno nevarnost, da bi gospodarstvo doživelo to ponovitev. No, drugače od posamičnih ali zasebnih ocen je grozeče opozorilo MDS novo toliko, kolikor se od ustanov te velikosti in stopnje pričakuje, da njena stališča temeljijo na zelo temeljitih analizah, saj imajo v nasprotju s posameznimi avtorji veliko večjo odgovornost. Res je sicer, da MDS ne pove, ali je in kdaj je analiziral posledice najhujšega razvoja dogodkov na evrskem območju za preostali svet, toda njegovo opozorilo ne glede na to deluje zelo resno.

Že če pogledamo na koledar, lahko zaznamo resnost položaja. Velika depresija se namreč ni začela takoj po zlomu Wall Streeta jeseni 1929. Začetek druge, svetovne faze, upravičeno ali ne, pripisujejo dogodku, kakršen je bil zlom dunajske Creditanstalt, največje avstrijske banke, ki je pomenil konec zaupanja. To se je pokazalo v poznejšem padanju evropskih bančnih domin, najprej nemških in pozneje še drugih. Neprijetna podobnost: kot zdaj se je kriza tudi takrat začela na ameriških tleh in postala svetovna šele s preselitvijo v Evropo.

Seveda so še bolj vidne razlike med takratnim in sedanjim časom, zlasti razlika v odzivih državnih politik na krizo. Drugače kot takrat so države od ZDA do Kitajske odgovorile z uvedbo spodbud, reševanjem prizadetih bank itd. Še večja je razlika v ravnanju »tiskarn« najvažnejših vrst svetovnega denarja. Medtem ko so bile monetarne politike vodilnih držav v 30. letih še trše od trdih politik državnih blagajn, bi bile današnje monetarne politike z obrestnimi merami v bližini ničle in ogromnimi nakupi državnih obveznic težko mehkejše. Videti je, da so omenjene tiskarne prevzele tisto, kar je v normalnejših razmerah delo držav. Ameriška, britanska in evropska centralna banka so po letu 2008 pokupile toliko državnih obveznic, kolikor je bilo potrebno za kritje kar polovice primanjkljaja v državnih blagajnah v tem času. In to primanjkljajev, ki so v skoraj vseh razvitih državah dosegli (če ne upoštevamo vojnih časov) rekordno višino, to je deset in več odstotkov družbenega proizvoda. Pipe monetarnih politik, iz katerih v prejšnji krizi ni niti kapnilo, so v sedanji povsem odprte.

Toda neke druge razlike med takratno in sedanjo politiko so se zelo zmanjšale, pri čemer gre zlasti za fiskalne politike, ki vse bolj spominjajo na tiste iz 30. let. Gre seveda za obrat k zategovanju pasu, zmanjševanju proračunskih primanjkljajev, zniževanju zadolženosti držav. Mnogim ekonomistom se ukrep zdi vsaj prezgoden, če že ne napačen, zato jih spominja na še en trenutek iz časov velike depresije – na leto 1935, ko je zaradi prezgodnjega prizadevanja Washingtona za odpravo državnega primanjkljaja padel družbeni proizvod za več kot 11 odstotkov oziroma se je zgodila »recesija znotraj depresije«. Takrat so z omejevanjem izdatkov in zviševanjem davkov v obdobju 1936–1938 odpravili primanjkljaj v višini približno 5,5 odstotka družbenega proizvoda. Izračuni za sedanje čase so pokazali, da so primanjkljaje razvitih držav leta 2011 z omejevanjem odhodkov in zviševanjem davkov zmanjšali za približno odstotek njihovega družbenega proizvoda, za leto 2012 pa predvidevajo 50 odstotkov večje zmanjšanje (v ameriškem primeru dvakrat večjega).

Med tistimi, ki menijo, da gremo proti manjšim dolgovom in polnejšim državnim blagajnam razvitih držav prehitro, je tudi MDS, nekdaj zloglasni svetovni finančni policist. »Zmanjševanje zadolženosti je maraton, ne šprint,« je pred dnevi dejal Olivier Blanchard, glavni ekonomist Mednarodnega denarnega sklada.

Od razlik med državnimi politikami sedanjega in takratnega časa ostajajo torej tiste med monetarnimi politikami največje, saj so tolikšne, da bi težko bile še večje. Po domače povedano, rešilni pas lahko gospodarstvom vrže le še tiskanje denarja. To se na veliko tudi dela in pospešeno tiskajo tudi evrske bankovce. Prvi mož evra je, kot kaže, našel odgovor na vprašanje, kako se izogniti nemškemu nasprotovanju, da bi prezadolžene države dobile pomoč iz Frankfurta. To seveda delajo tako, da se prizadete evropske banke zadolžujejo v Frankfurtu pod zelo ugodnimi pogoji (enoodstotne obresti), tako da lahko kupujejo obveznice svojih držav za precej višjo obrestno mero, seveda če to hočejo ali če jih države za to prosijo na način, ki ne trpi ugovora. Čeprav nerada, torej tiskarna evrov vendarle začenja delati tisto, kar odkrito delajo tiskarne denarja v Washingtonu, Londonu in Tokiu.

Veliko je ugibanja o tem, kakšne utegnejo biti posledice tega početja: inflacija, deflacija, reflacija? Obstaja samo japonska izkušnja, po kateri monetarna politika z ničelno obrestno mero in pokrivanjem državnega primanjkljaja po zlomu prenapihnjenih cen ter realnega in finančnega premoženja ne more preprečiti deflacije. V sedanjem primeru se zastavlja vprašanje, kako lahko finančni sistem v razmerah ničelne obrestne mere sploh deluje. Denimo ameriška banka dobi za deponiranje denarja v »tiskarni dolarjev« mizernih 0,25, za dvoletno posojilo svoji državi pa 0,27 odstotka. Koliko velja tvegati za razliko v višini 0,02 odstotne točke? Ali ni ta, skrajno mlahava monetarna politika tu naletela na betonski zid?

Vendar je za gospodarstva razvitih držav bolj kot odgovor na to vprašanje pomemben odgovor na neko drugo: kako odpraviti težave na evrskem območju? MDS evropskim voditeljem poleg opozorila, po alarmantnem tonu doslej brez primere, nalaga pravi seznam nalog. Na njem je zahteva po čimprejšnji ustanovitvi že napovedanega reševalnega sklada, vendar z ohranitvijo sedanjega, tako da bi razpoložljivo vsoto za intervencije podvojili. Od evropske centralne banke pričakuje, da bo še naprej nižala obrestno mero. Po mnenju MDS je nujna tudi izdaja obveznic, za katerimi bo stalo celotno evrsko območje. Toda k seznamu sodi tudi moralno opozorilo. »Pasivnost, ozkosrčnost in zadrta ideologija bodo sedanji položaj samo še poslabšale,« poudarja MDS.

Kakšen in kolikšen bo učinek dramatičnih sporočil Mednarodnega denarnega sklada, se bo kmalu pokazalo.