Medved, volk in človek

Vsakoletna objava kvote odvzema ali manj diplomatsko odstrela kot najpogostejše metode odvzema medvedov in volkov iz narave vedno močno razdeli slovensko javnost. Nič drugače ni bilo s sprejetjem letošnjega odloka, s katerim država v večna lovišča pošilja 113 rjavih medvedov in deset volkov. Risa, tretje velike zveri, ki se že nekaj let bojuje za obstanek, je tudi letos pustila pri miru.

Na Zavodu za gozdove Slovenije, kjer so spisali strokovno mnenje o odstrelu, zagotavljajo, da ta ne bo prizadel vitalnosti medvedje in volčje populacije. Ti da sta stabilni, celo v porastu, hkrati pa ne postrežejo z natančnimi podatki o njuni velikosti. Te lahko dajo le rezultati genetskih analiz vzorcev medvedov in volkov, ki pa bodo znani šele konec leta.

Zadnji podatki o velikosti medvedje populacije na podlagi genetskih analiz so iz leta 2007 oziroma 2008. Po njih je v Sloveniji hlačalo 434 medvedov brez upoštevanja novih mladičev – njihov prirastek v zadnjih letih znaša med 82 in 125 –, s sosednjo Hrvaško pa smo si delili še 47 medvedov. Vsega skupaj je bilo v Sloveniji torej okoli 500 medvedov. Če jih je toliko tudi danes, bi s stoodstotno izvedbo predvidenega ukrepa odvzeli petino medvedje populacije. Podobna usoda čaka volkove, ki jih je od 42 do 64.

Pri pregledu razpredelnice o številu odvzemov medvedov od leta 1995 ni mogoče spregledati, da je to skokovito poskočilo po letu 2001, trend se z izjemo let 2011 in 2013 nadaljuje. Apetiti po medvedjih trofejah so se torej povečali šele po tem, ko smo vrsto zaščitili. A treba se je zavedati, da je odstrel le eden od vrste ukrepov upravljanja živalske populacije. Če je napačno načrtovan, lahko povzroči več škode kot koristi tako živalim kot ljudem, ki živijo na območjih njihovega pojavljanja.

Biologi opozarjajo, da z medvedi v Sloveniji ne bi imeli toliko težav, če jim hrane ne bi dobesedno nosili v gobec. Tako visoko rodnost imajo tudi zato, ker imajo odprto pot do restavracij s hitro hrano iz smetnjakov in odlagališč klavniških odpadkov, povrhu pa jih hranimo še na krmiščih. Če bi jim uvedli nekoliko bolj restriktivno dieto, bi se upočasnilo razmnoževanje in posledično konfliktni dogodki. Njihovi predlogi še niso bili uslišani.

Ob pogledu na naraščajoča števila odstrela medvedov in volkov se zdi, kakor da stroka, ki jih določa, pozablja, da gre za zavarovani živalski vrsti, za kateri odstrel ni dovoljen oziroma se dopušča le, če ni druge zadovoljive rešitve. Slovenija to izjemo redno velikodušno uveljavlja, hkrati pa se hvali, da je ena redkih evropskih držav z vsemi (tremi) velikimi zvermi in v okviru trajnostnega turizma promovira opazovanje medvedov.

Žal zakone, tudi tiste, ki veljajo za živali, pišemo ljudje, samooklicani kralji živalskega kraljestva. Vzeli smo si pravico, da živali lahko zapiramo v tesne kletke, ograjujemo z električno žico, odločamo o njihovi blaginji in celo metodah najbolj »humane« usmrtitve. Zgodba o medvedih in volkovih spominja na zgodbo o nekih drugih, po vse bolj poenotenem javnem mnenju prav tako manjvrednih članih živalskega kraljestva, in neki drugi žici.