Mehčanje

Ko je julija minister za pravosodje Goran Klemenčič napovedal reformo in nekatere rešitve označil za revolucionarne, si je že vnaprej nakopal nasprotnike. Pravosodni sistem velja za rigidnega, občutljivega za hitre, konceptualne spremembe. Tudi takrat, ko se izkaže, da se je neki model izpel, ponujeni novi posegi najprej spodbudijo strokovni dvom o njihovi pravi smeri. Seveda tudi upravičeno. Nepremišljene rokohitrske politične poteze so do zdaj prinašale slabe rezultate.

Trimesečno javno razpravo o petih pravosodnih zakonih – dva od njih sta pred vladno proceduro – bi lahko strnili takole: odpori institucionalnih gradnikov v pravosodju so veliki, nekateri od tistih, ki delajo v »proizvodnji«, naj bi se, takšen je ministrov vtis, vse bolj mehčali. Tudi zato Klemenčič nobenega od zakonov ne bo pospravil v predal. Prepričan je, da je smer bolj ali manj prava, svoje bo opravil, potem pa naj še politika pove, kaj je zanjo sprejemljivo in kaj ni. Pri tem največja »grožnja«, da zakoni ne bi prestali parlamentarne procedure, ne prihaja iz opozicijskih vrst, ampak koalicijskih, natančneje iz SMC. Dileme, kako se spopasti z begunsko krizo, so potrdile tudi prepad v vladnih vrstah – med ministrstvoma za pravosodje in za notranje zadeve. Ta naj bi se zaradi Klemenčičeve blokade migrantskih zakonov zdaj prenašal tudi na pravosodne.

Trmasti in odločni Klemenčič pravi, da ministrskega položaja ni sprejel zaradi funkcije, ampak da bi v pravosodju kaj spremenil, še dva pomembna projekta je pustil za prihodnje leto. Vlada je pred težkimi preizkušnjami, kriza v zdravstvu in javnem sektorju pravosodja ne postavljata v prvi plan. Zato bo Klemenčičev položaj v vladi v prihodnje nujno treba vrednotiti po tem, za kakšne korake, tudi kadrovske, se bo odločil premier Cerar. Za Klemenčiča je znano, da mu s funkcije ni težko oditi.