Tiskane izdaje
Prepričati nas hočejo, da je zakon o drugem tiru dosežek leta in mandata Cerarjeve vlade. Pravljice. V Sloveniji premoremo kakih 1200 kilometrov tračnic. Če bi morali za vsakih 27 kilometrov nadgradnje jedrnih koridorjev sprejemati zakone, bi se poslancem zmešalo.
V Sloveniji so in bodo še naprej gradili železnice brez posebnih zakonov, tako kot to počnejo v normalnih državah. So sprejemali zakon za progo Pragersko-Hodoš? So prosili Madžarsko za pomoč, spraševali OECD, pisali študije o upravičenosti, spraševali Junckerjev sklad in druge kolobocije? Je bilo o vseh ostalih progah v Sloveniji za dvajsetino toliko razprav? So uzakonjali posebne dajatve? Prinaša kateri koli drugi odsek proge vnaprej zagotovljen kapitalski dobiček slovenski, kateri drugi državi ali zasebniku?
Pragozd nesmislov se dogaja samo na progi, ki je najbolj obremenjena, omogoča več kot polovico vsega tovora, najbolj nevarna in okolju škodljiva (onesnaženje podtalnice, redni požari na Krasu ...) in najbolj tvegana. Če se zgodi večja nesreča, podor ali plaz, tovor nima alternativne poti.
V Evropi ni take gradnje železnic. Še vsako leto te vlade so razpravljali o vprašanjih, o katerih se ob jasni strategiji nima smisla več pogovarjati: Ali sploh potrebujemo drugi tir? (Odločeno že pred letom 2000.) Katero traso in tehniko izbrati? (Že vse povedano pred sprejetjem DPN.) Celo domnevni »zagovornik« drugega tira minister Peter Gašperšič je še leta 2015 plačal študijo, ki je močno dvomila o upravičenosti gradnje. Lani je zapravil denar za revizijo o vrednosti naložbe, poslanci o vrednosti še zmeraj niso imeli pojma. Kdo navija, da bo gradnja stala ravno pravljične 1,4 milijarde evrov? Zakaj po nobeni viži ne objavijo razpisa, ki bo edini povedal pravi znesek?
Vse v službi samo enega cilja: da jo zgradimo čim kasneje, vsak dan je zato več škode, in če jo že gradimo, da njeno breme prevalimo na tiste, ki jih bomo lahko še dolgo »cuzali«. Drugi tir je ujetnik slovenske razdvojenosti, razprtij med našimi in vašimi, med severovzhodno in jugozahodno regijo, med rdečimi, črnimi, belimi in zelenimi, med »tistimi iz Luke« in ostalimi ... Če je komu logično, da mora Luka pomagati graditi železnico, potem je enako logično, da bi tudi SŽ morale graditi pomole, saj vendar dve tretjini posla opravijo ravno na račun pomolov. Ampak v to smer slovenska logika ne prime.
In nekateri ne jenjajo, da bi bilo bolje, če bi se Luka priključila na Italijo. Res bi imeli Primorci vedno pot v Evropo, ne gre pa mi v glavo, zakaj se Slovenci v isti sapi tako zadrto odpovedujejo svojemu morju. Še najmanj razvite kolonialne države po vsem svetu so najprej gradile pot od prestolnic do morja.
Takšen zakon ima samo en vzgib: prerazporeditev donosov in moči na točno določena omrežja, skupine in posameznike. Zakon je Slovenijo razdelil na dva dela: v enem veljajo sistemski ukrepi, v tistem »pod Črnim Kalom« pa je »svobodno koprsko ozemlje«. O meji na Črnem Kalu so se Primorci doslej predvsem šalili. Zdaj ta meja ni več šala, ampak dejstvo.
