Meja potrpljenja

Sestrelitev malezijskega letala je v največji tragiki pokazala, da ukrajinska vojna ni le spopad med vladnimi silami in proruskimi separatisti v oddaljenem Donbasu. Kriza vse bolj prizadeva tudi celotno staro celino. Katastrofa je vplivala na razpoloženje v javnem mnenju in odnosu do zaščitnika separatistov iz Kremlja, Vladimirja Putina. Vrnitev k običajnemu dnevnemu redu postaja nemogoča. EU prvič po izbruhu krize resno razmišlja o strožjih ukrepih proti Rusiji, ki bi imeli velike gospodarske posledice.

Do zdaj je Unija predvsem zaostrovala retoriko in sprejemala bolj ali manj simbolične sankcije. Ukrepi, pričakovano, niso vplivali na politiko Moskve, ki se je raje odločala za ustvarjanje novih dejstev na terenu. Oboroženi konflikt v Ukrajini se je še bolj zaostroval. Čez mejo z Rusijo niso prihajali le bojevniki, ampak tudi težko orožje. Številni glavni akterji med separatisti so iz Rusije ali povezani z njo. Tako je Moskva vsaj posredno soodgovorna, če se bodo potrdili številni indici, da so letalo sestrelili separatisti.

Po katastrofi z vsemi čustvenimi razsežnostmi tragedije za ustanovno članico Nizozemsko si je EU vsaj priznala, da ne bo več sodelovala v ruski igri obljub in navidezne konstruktivnosti, ki v praksi nato popolnoma razvodeni. Potrpljenje s Putinom, ujetnikom lastne laži, da v ozadju vojne v vzhodni Ukrajini ni Rusije, se končuje. Predvideno je, da se ne bo več le nadaljevala njegova izolacija, tudi njegov sistem bo pod večjim pritiskom. Zdi se, kot da je Unija pripravljena plačati ceno sankcij.

Na mizi so konkretni ukrepi. Skoraj nerazumljivo je, da se članice, kakršna je Francija, nočejo odpovedati orožarskim kupčijam s Kremljem. To spodkopava verodostojnost EU. Ker Britanija brani finančne interese Cityja in ker ima Nemčija pred očmi širše gospodarske interese v Rusiji, trojica velikih – razen v primeru simboličnih ukrepov – težko spravi interese na skupni imenovalec. To je voda na mlin prizadevanjem Putina, da bi razklal Unijo in izkoristil nepripravljenost članic na večja tveganja z gospodarskimi sankcijami.

Če bo Putin deloval tako kot v zadnjih mesecih, bo najbrž v zadnjem trenutku pripravljen popuščati in se pokazati kot nekakšen mirovnik. Ker ni držal besede in se niti med nespoštljivim ravnanjem separatistov s posmrtnimi ostanki žrtev ni distanciral od njih, je zaupanje v vladarja iz Kremlja skoraj izginilo. Tako je po sestrelitvi letala na Zahodu obravnavan skoraj kot podpihovalec terorizma. Vse bolj je osamljen, njegovo tolmačenje dogajanja potrjuje tezo o Putinovem življenju v lastnem svetu.

Unija je glede gospodarskih sankcij pred odločitvijo, ki se bo na koncu gotovo poznala v žepih prebivalcev. Ruski protiukrepi bi lahko sprožili spiralo sankcij in pravo gospodarsko vojno. Toda rastoča geopolitična tveganja, povezana s širjenjem vojne, lahko v nekaj mesecih postanejo še dražja. Vsaj optimisti pričakujejo, da bi gospodarsko šibko Rusijo resne sankcije vendarle spodbudile k sodelovanju pri vzpostavitvi političnega procesa, ki bi lahko privedel do rešitve krize. Na kocki je veliko.